V tokratnem članku sem se odločila za malo drugačno sporočilo, ki ga želim predati.
Marca letos, ko se je pričelo mrzlično nakupovanje hrane zaradi Korona virusa, sem se odpravila v enega izmed večjih trgovskih centrov v Ljubljani.
V tistem trenutku, ko sem s polnim vozičkom želela izstopiti iz objekta se je sprožil alarm.
Najprej sem se malo ustavila in pogledala okoli sebe. Opazovala sem ljudi in njihovo vedenje ob sprožitvi alarma. Glede na to, da se spoznam na varnostne sisteme in znam ugotoviti za kateri alarm gre, sem takoj ugotovila, da se jim je sprožil požarni alarm.
Spremljala sem ljudi, ki so še vedno prihajali v sam objekt, kljub temu, da jih je alarm dovolj glasno opozarjal na nevarnost. Obrnila sem se čez ramo in videla, da tudi blagajničarke niso posvetile pozornost na nevarnost, na katero je obveščal sprožen alarm. Nihče od opazovanih ni niti s pogledom nakazal zanimanja za vzrok ob sproženi sireni.
Presenečena sem ugotovila, da ljudje ne vedo, kaj pomeni, če se sproži alarm, ne vedno niti zakaj se je sprožil in kakšna je stopnja njihove ogroženosti v tistem času.
Doumela sem, da ljudje nismo dovolj osveščeni o pomenu takšnih alarmov.
K sreči ta alarm ni imel povezanih posledic, mogoče je bil požar, mogoče ni. Mogoče je zagorelo nekje zadaj v skladišču in ni bil viden v sami trgovini. Lahko, da smo imeli takrat srečo in je nekdo od zaposlenih še pravi čas pogasil ogenj.
Kljub pozitivnemu izidu za vse udeležence, sem se odločila, ker imam to možnost, da vse vas osvestim o pomembnosti požarnega javljanja, o prepoznavanju nevarnosti ter pravilnemu ravnanju ob sprožitvi alarma.
Več študij je pokazalo, da ljudje ne odreagirajo oziroma napačno odreagirajo na zvočno opozorilo v primeru alarma. Dodatna težava pa je tudi v tem, da ima po dostopnih podatkih približno ena petina prebivalstva določeno okvaro sluha.
Zaradi učinkovitejše, hitrejše in glasovno vodene evakuacije se vse pogosteje uporabljajo sistemi požarnega ozvočenja, ki morajo biti vgrajeni v skladu z predpisi, standardi in pravili stroke.
Nepogrešljiv del sistemov za javljanje požara so naprave za požarna alarmiranje ali kakor jim pogosteje rečemo kar sirene. Pri današnjih sistemih za javljanje požara se uporabljajo predvsem adresibilne oziroma zančne sirene. Z uporabo zančnih siren znižamo stroške instalacij, saj ne potrebujemo dodatnih napajalnikov, vmesnikov in instalacij.
Zaradi zgoraj navedenega je potrebno posebno pozornost nameniti projektiranju in kasnejši vgradnji pravih naprav za požarno alarmiranje.
Rešitev predstavljajo najnovejše sirene, sirene z integriranim glasovnim modulom ter v kombinaciji z bliskavico svetovnega proizvajalca na področju sistemom javljanja požara SIEMENS.
Za zanesljivo zaščito ljudi naprave za požarno alarmiranje proizvajalca SIEMENS nudijo vrsto prednosti, ki so zelo pomembne v primeru izrednih dogodkov in evakuaciji. Naj naštejem nekaj prednosti:
Zanesljivo alarmiranje
-Vzbujanje dveh čutil z akustičnim in optičnim signalom
-Hitrejša evakuacija z zagotavljanjem govornih sporočil v dveh jezikih
-Večja pozornost ljudi zaradi maksimalno učinkovitih kratkih LED signalov (plod najnovejših psiholoških spoznanj)
-Delovanje zvočnih in optičnih naprav tudi v primeru kratkega stika, zaradi vgrajenih izolatorjev zanke
Testiranje brez motenj
-Preverjanje in preizkušanje delovanja z načinom tihe obremenitve
Prilagodljivost
-Širok nabor adresabilnih produktov: stenska ali stropna montaža, rdeča ali bela barva ohišja ter LED barva
-Sirene in bliskavice za notranjo in zunanjo montažo (IP65)
-Dodatne nastavitve za pokrivanje različne velikosti prostorov
-Širok nabor vnaprej določenih jezikov in sporočil za različne dogodke (opozorilo, evakuacija, požar, test, itd.)
Skladnost z zakonodajo
-VdS certifikat
-Oprema skladna z standardi EN54-3, EN54-17 in EN54-23
-Oprema presega standarde glede elektromagnetne združljivosti (EMC)
Sistemi javljanja požara z najnovejšimi napravami za požarno alarmiranje so še posebej primerni za:
Poslovni objekti
Zaposleni so lahko v sodobnih poslovnih objektih neobčutljivi na zvočna opozorila v primeru alarma. To je lahko posledica uporabe slušalk, hrupa ali velikega števila lažnih alarmov. Kombinacija zvočnih in svetlobnih opozoril so učinkovit način obveščanje o nevarnosti.
Hoteli
Hoteli sprejemajo različne goste, ki običajno niso seznanjeni s stavbo, jezikom v državi in načini evakuacije. Za uporabo v hotelih je primerna uporaba siren z integriranim glasovnim modulom, ki omogoča govorno sporočilo v dveh različnih jezikih, kar olajša razumljivost gostom. Za uporabo v sobah, ki so namenjene slabše slišečim pa se uporabi sirena z integriranim glasovnim modulom z dodano bliskavico.
Javne ustanove
Za varno evakuacijo je potrebno poleg zaposlenih poskrbeti tudi za veliko število različnih obiskovalcev zato je potrebno zagotoviti način alarmiranja, ki bo primeren za vse vrste ljudi. Najprimernejša je uporaba siren z integriranim glasovnim modulom in bliskavico.
Sirene ustvarijo zvočni alarmni signal v primeru dogodka. Vse naprave ponujajo širok nabor tonskih vzorcev:
-16 integriranih tonov
-3 ravni zvoka (min/mid/max)
-Glasnost do 99dBA
-Toni so popolnoma sinhronizirani v vseh zankah požarne centrale
-Skladnost z EN54-3
Sirene z integriranim glasovnim modulom lahko predvajajo natančno govorno (glasovno) navodilo za različne vrste dogodkov v stavbi. S pomočjo govornega navodila je postopek evakuacije hitrejši.
-Vsako govorno sporočilo je možno predvajati v dveh različnih jezikih
-V napravo je naloženih 15 jezikov
-5 vnaprej določenih kategorij sporočil(opozorilo, evakuacija, požar, test, itd.)
-Možnost naročila naprav po naročilu za posamezne specifične zahteve kupcev (pred programirane v tovarni)
-Govorna sporočila so popolnoma sinhronizirana v vseh zankah požarne centrale
-Govorna sporočila skladna z EN54-3
Sirene z vgrajeno bliskavico vzbujajo dve človeški čutili (vid in sluh) zaradi česar je evakuacijski postopek hitrejši. Bliskavica ima visoko intenziven kratek LED signal in možnost nastavitve svetlosti zaradi prilagoditve velikosti prostora.
-Učinkoviti kratki LED signali
-Skladnost z EN54-23
Za vas sem članek pripravila Petra Peterka.
Če vas o sistemih javljanja požara zanima več informacij, predstavitvena brošura ali informativna ponudba, nam pišite na naslov trzenje@akoda.si ali nas pokličite na številko 01 292 79 00.
Več študij je pokazalo, da se ljudje nepravilno in na napačen način odzivajo na zvočno alarmiranje nevarnosti požara z sirenami. Ob sprožitvi alarmnih siren ljudje ne vedo kaj se dogaja, druge grabi panika, nekateri alarma ne jemljejo resno. Posledice nepravilnega in napačnega odziva so blokade evakuacijskih izhodov, uporaba dvigal (le ti v primeru požara ne delujejo), padci, zadušitve oz. vdihavanje dima ter bistveno podaljšan čas evakuacije.
Zaradi učinkovitejše, hitrejše in glasovno vodene evakuacije se vse pogosteje uporabljajo sistemi požarnega ozvočenja.
Sistemi požarnega ozvočenja so še posebej primerni za objekte, kot so:
Sistem požarnega ozvočenja je izvršilni element sistema za odkrivanje in javljanje požara zato mora izpolnjevati standarde na tem področju. Oprema mora izpolnjevati standarde EN54-4, 54-16 in 54-24. Tudi pri izvedbi instalacij je potrebno slediti predpisom na področju sistemov za odkrivanje in javljanje požara.
Poznamo dva načina govornega obveščanja in sicer predvajanje pred posnetih sporočil ter govorjenje v živo. Uporabimo lahko večje število pred posnetih sporočil za različne primere nevarnosti medtem ko je govorjenje v živo namenjeno pooblaščenim osebam za evakuacijo oziroma gasilcem.
Ko pride do vprašanja varnosti moramo imeti popolno zaupanje v sistem požarnega ozvočenja, kar pomeni, da mora biti evakuacija v primeru nevarnosti izvršena hitro in natančno.
Z upoštevanjem vseh zahtev je tehnološki velikan Siemens razvil in predstavil inovativno rešitev govornega alarma (voice alarm - VA) in splošnega ozvočenja (public address - PA) imenovano Cerberus PACE.
Sistem Cerberus PACE izpolnjuje vse zahtevane standarde ter je prilagodljiv individualnim željam in potrebam investitorjev.
Prednosti požarnega ozvočenja Cerberus PACE:
Če vas o sistemu požarnega ozvočenja Cerberus PACE zanima več informacij, predstavitvena brošura ali informativna ponudba, nam pišite na naslov trzenje@akoda.si ali nas pokličite na številko 01 292 79 00.
Stavbe kulturne dediščine so neprecenljive vrednosti. Kulturni spomeniki, kar ti objekti so, kažejo zgodovino, kulturo, arhitekturo, umetnost nekega naroda.
Ker so bili ti objekti zgrajeni v različnih obdobjih, ko je bila gradnja bolj ali manj prepuščena lastniku, se z varnostnega stališča srečujemo z zelo slabim stanjem. To velja tako za gradnjo samo kot za potresno, poplavno in požarno varnost.
Lani smo bili priča katastrofalnemu požaru v muzeju umetnosti v Braziliji. Po pregledu stanja je bilo ugotovljenih obilo nepravilnosti. Muzej umetnosti kljub obnovi in izdelavi verodostojnih kopij ne bo nikoli več tak, kot je bil. Pred leti smo podobno situacijo doživeli pri nas, ko je v Bolnici Franja hudournik odnesel nekaj objektov kulturne dediščine. Marljivi strokovnjaki so potok sanirali, s pomočjo restavratorjev so enake objekte umestili na prvotne lokacije in vrnili ob potoku najdene predmete, nekatere pa nadomestili s kopijami. Ta poseg je zahteval ogromno truda, časa in finančnih sredstev.
Veljavna zakonodaja lastniku objekta nalaga skrb za požarno varstvo v njegovem objektu.
Da je ukrepanje ob požaru čim hitrejše, škoda pa preprečena ali čim manjša, se v objekte vgrajuje aktivna požarna zaščita, kamor sodi tudi požarno javljanje.
V fazi odločanja o vgradnji aktivne požarne zaščite svetujemo, da se odgovorni obrnejo na strokovnjake, ki jim bodo svetovali, kakšen sistem je za določen objekt najprimernejši. Najbolje se je obrniti na podjete, ki ponuja celotno uslugo: projektno rešitev, izvedbo sistema in vzdrževanje. Pred sklenitvijo pogodbe naj se izvajalec izkaže z veljavnimi licencami, referencami na splošno in za tovrstne objekte.
Pri vgradnji požarnega javljanja je treba upoštevati veljavne predpise in nekaj osnovnih zakonitosti: kvaliteto, možnost vgradnje elementov v obstoječo arhitekturo, enostavno ravnanje s sistemom in vzdrževanje.
V objektih kulturne dediščine je treba upoštevati tudi spomeniško varstvo. Kjer bi inštalacija povzročila poškodbe oziroma spremenila videz prostora, priporočamo vgradnjo brezžičnih požarnih javljalnikov. Na trgu je tehnologija brezžičnih javljalnikov požara, pri katerih ima vsak element vgrajen sprejemnik in oddajnik, kar pomeni manj vgrajenih elementov v arhitektonsko občutljivih prostorih. Z brezžičnimi senzorji lahko zanesljivo varujemo do pet nadstropij, vezanih na samo en radijski vmesnik. Avtomatske javljalnike lahko tudi barvno prilagajamo prostoru. Sistemi brezžičnih javljalnikov so pri nas v Sloveniji vgrajeni v protokolarnem objektu Grad Brdo in v zaščiteni Plečnikovi stavbi Zavarovalnice Triglav na Miklošičevi cesti v Ljubljani.
Eden izmed najlepših gradov v Nemčiji je grad Tettnang, ki se sedaj uporablja kot muzej in prireditveni prostor. Zaščitena stavba ima tri nadstropja, razporejena v štiri krila. Stavba je bila zgrajena v 18. stoletju in ima spektakularne baročne sobe, napolnjene z impresivno umetnostjo in štukaturo. Izziv v tem objektu je bil zagotoviti zanesljivo požarno zaščito za obiskovalce, zaposlene in nenadomestljivo kulturno dediščino. Ker so štukature in freske kulturna dediščina, jih je bilo treba ohraniti in ni se jih smelo poškodovati s kabelskimi kanali. Brezžični radiofrekvenčni sistem je bil idealna rešitev. Prestižne sobe so opremljene s 167 brezžičnimi detektorji, ki komunicirajo z nadzorno ploščo preko 10 prehodov. Signali vseh detektorjev se združijo v nadzorni panel, ki je neposredno priključen na lokalno gasilsko enoto. Prvotna gradbena struktura je ostala nedotaknjena.
V visokih prostorih, kjer je dostop do stropa otežen ali pa je strop poslikan s freskami, se vgrajujejo linijski (žarkovni) javljalniki. Takšni javljalniki so vgrajeni na Ljubljanskem gradu. Na željo arhitekta so vgrajeni v steno, tako da niso vidni in ne kvarijo prvotne podobe prostora.
Arhive ali serverske prostore lahko opremimo z gasilnim sistemom z ekološko nespornim gasilnim plinom. Za take prostore je potreben hidravlični izračun, da se gasilni plin pod visokim pritiskom v nekaj sekundah sprosti skozi gasilne šobe v ogroženi prostor. Pri tem je treba upoštevati, da je koncentracija kisika v prostoru tako velika, da oksidacija (gorenje) ni možna, človek, ki se morda zadržuje v tem prostoru, pa zdravstveno ni ogrožen in lahko mirno zapusti prostor. Sistem avtomatskega gašenja se vgrajuje v depojih (skladiščih) muzejev, kjer hranijo predmete neprecenljive vrednosti. Takšen sistem gašenja je vgrajen v Narodni galeriji Slovenije in v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova.
V Kraljevem arhivu na Danskem so vgradili sistem avtomatskega gašenja z dušikom in vodno meglo, ki je primeren za arhive, knjižnice in muzeje.
Točkovni javljalniki so lahko kombinacija optičnega in termičnega tipala. Taka je tehnologija ASA (Advanced Signal Analysis - napredna analiza signala), pri kateri javljalnik sam analizira in dinamično prilagaja detekcijski algoritem glede na prostor, v katerem je montiran. Take senzorje običajno uporabljamo v zahtevnih okoljih, kjer je potrebna zanesljiva detekcija oziroma kjer je velika možnost zavajajočih pojavov (para, cigaretni dim, iskre od varjenja, …), ki bi vodili do neželenih alarmov. Namestimo jih na primer v prostorih, kjer se prikazujejo kovaška ali rudarska dela. S tem se izognemo lažnim alarmom in začasnim izključitvam sistema, saj te niso potrebne, ker se nivo varnosti ne zmanjša. Vzdrževalci požarnega javljanja se na terenu pogosto srečujejo s primeri, da je veliko elementov izključenih ali v motnji. Zato je pomembno, da uporabnik ob prevzemu v celoti usvoji ravnanje s centralo in se zaveda svoje odgovornosti. Javljalniki s tehnologijo ASA so vgrajeni v večini stavb kulturne dediščine v Sloveniji, npr. v gradovih Snežnik, Jable in Otočec, v Lutkovnem gledališču Ljubljana, Parku vojaške zgodovine Pivka, Vincencijevem domu in Ljubljanskem gradu.
Požarno javljanje seveda vpliva tudi na krmiljenje - vklope in izklope - naprav, ki preprečujejo razpihovanje morebitnega požara, včasih odvod dima in toplote, v nekaterih primerih zapiranje vrat in podobno.
Pri zahtevnih sistemih, kjer je požarna ogroženost velika, svetujemo vgradnjo centralnega nadzornega sistema, ki na enostaven način sporoča, kje je prišlo do alarma in kako ukrepati.
Živimo v izrazito varni državi z relativno visokimi standardi požarnega varstva, zato včasih pozabimo, da je lastna varnost bistveni del življenja, ohranjanje kulturne dediščine in s tem svoje identitete pa bistvenega pomena.
A koda plus d.o.o.
Z izrazom perimeter označujemo meje lokacije, na kateri so varovani objekti. Največkrat jih predstavljajo ograje, zidovi ali celo zgolj navidezne črte brez vsake fizične ovire. Za zaznavanje nedovoljenih prehodov preko meja, ki pomenijo vstop ali vdor na varovano območje, imamo na razpolago različne tehnične možnosti.
Najprej pojasnimo razliko med zunanjo in perimetralno zaščito. Zunanja zaščita lahko obsega različna področja na lokaciji, kot so dvorišča, parkirišča, odprta skladišča in podobno. Perimetralna zaščita pa se nanaša predvsem na meje lokacije, kar v praksi največkrat pomeni ograjo ali ozke pasove ob ograji.
Kot rečeno, imamo za perimetralno zaščito različne možne tehnične rešitve, odvisne od več dejavnikov.
Pasivni infrardeči in mikrovalovni javljalniki. Gre za kombinacijo infrardeče tehnologije, ki zaznava toplotno sevanje in mikrovalovne tehnologije, ki deluje na podlagi Dopplerjevega efekta, s katerima v največji možni meri izločimo lažne alarme. Največkrat jih namestimo na stene oziroma fasado objektov, uporabimo pa lahko tudi kandelabre.
Aktivni infrardeči javljalniki (barirere). Sestavljeni so iz sprejemnika in oddajnika, med katerima potekajo od dveh do tudi osemnajst infrardečih žarkov na medsebojni razdalji do 200m. Alarm sproži prekinitev določenega števila žarkov, zaporedje prekinitev ali trajanje prekinitve, na primer pri zaznavanju plazenja. Večja slabost aktivnih infrardečih barier je izvedba električnih instalacij, čeprav poznamo tudi rešitve, ki delujejo povsem brez ožičenja, ko napajanje zagotavljajo sončna energija in baterije.
Ograjni senzorski kabel. Sestavljen je iz kabla in analizatorja vibracij, s katerima lahko varujemo 600 do 700m ograje z zaznavanjem mesta alarma do 5m natančno. Namenjen je zaznavanju tresljajev, ki jih povzročajo plezanje, rezanje, spodkopavanje in morebitni drugi posegi na ograji. Vendar je ograjni kabel v našem okolju na dokaj slabem glasu zaradi lažnih alarmov. Zato imajo sodobne rešitve vgrajene različne elemente, ki preprečujejo proženje alarmov zaradi vremenskih vplivov, tresenja ograje zaradi vozil, živali in podobno.
Zemeljski senzorski kabel. Namenjen je prikriti perimetralni zaščiti. Dvojni senzorski kabel, ki ga položimo pod zemljo, beton ali asfalt na medsebojni razdalji 2m, ustvari nevidno polje širine 3m in višine 1m, v katerem lahko zaznavamo hojo, tek ali plazenje. Posamezna krmilna enota sistema omogoča zaščito na razdalji do ca. 500m z natančnostjo zaznavanja mesta alarma do 3m. Prednosti rešitve so, da je nevidna, odporna proti lažnim in neželenim alarmom ter ne potrebuje posebnega vzdrževanja, razen rednega testiranja pravilnosti delovanja.
Radarski sistem. Zaznava ljudi in vozil na razdalji od nekaj sto do več tisoč metrov v območju od 80 do 360 stopinj, v frekvenčnem območju 5 GHz do 77 GHz in s hitrostjo osveževanja preverjanja 1 do 10 na sekundo. Deluje v vseh vremenskih pogojih z nizko stopnjo lažnih alarmov in omogoča natančnost zaznavanja mesta alarma do 3m. Posebne izvedbe radarjev omogočajo tudi zaznavanje in preprečevanje preletov dronov v varovanem območju.
Mikrovalovni javljalniki. Delujejo podobno kot infrardeče bariere, saj med sprejemnikov in oddajnikom ustvarijo nevidno elektromagnetno polje volumetrične oblike na razdalji več 100m. Ko vsiljivec vstopi v polje, spremeni njegove lastnosti in sproži alarm. Značilnost javljalnikov je, da prav tako delujejo v vseh vremenskih razmerah, vključno z meglo, sneženjem, prašenjem in pri ekstremnih temperaturah.
Slabost navedenih načinov perimetralne zaščite je, da ne vidimo, kaj je povročilo alarm. Zato se poleg različnih javljalnikov že desetletja uporabljajo varnostne kamere. Sprva so bile namenjene predvsem preverjanju vzrokov alarmov, čeprav lahko delujejo kot povsem samostojna rešitev za perimetralno zaščito objektov.
Varnostne kamere. Združujejo možnosti zaznavanja in preverjanja vzroka alarma. Z inteligentnimi uporabnostmi omogočajo sledenje oseb in vozil, prepoznavanje smeri in hitrosti premikanja in podobno. Njihova glavna slabost je delovanje v slabih vremenskih pogojih, kot so megla, močan dež ali sneženje, saj analitika kamer deluje na podlagi vidne slike. V primerih, kjer to predstavlja večje varnostno tveganje, lahko uporabimo termovizijske kamere, ki zaznavajo toplotno sevanje ter jih vremenski pogoji in celo ovire, ki omogočajo skrivanje, ne motijo.
In kakšna je najboljša rešitev v praksi?
Za objekte z višjo in visoko stopnjo tveganja priporočamo kombinacijo statičnih termovizijskih kamer in hitro gibljivih običajnih kamer. S prvimi zaznavamo prisotnost v varovanem območju, vendar imamo na razpolago smo termovizijsko sliko, zato dogajanje preverimo in po potrebi spremljamo s klasičnimi kamerami.
Če vas o perimetralni zaščiti zanima več informacij ali potrebujete konkretno rešitev, nam lahko pišete na naslov trženje@akoda.si ali nas pokličete na številko 01 292 79 00.
V današnjem času smo v podjetjih in drugih organizacijah življenjsko odvisni od sposobnosti neprekinjenega poslovanja. Omogočajo ga informacijska in komunikacijska tehnologija (IKT) ter programska oprema in podatki na računalniških strežnikih. Vendar njihova stalna razpoložljivost ni samoumevna, saj jo ogrožajo različni dejavniki.
Največjo grožnjo IKT in strežniškim prostorom predstavlja ogenj. Elektronika, napajanje, številni kabli in plastika pod stalno električno obremenitvijo v običajno tesnih in zaprtih prostorih podatkovnih centrov in strežniških sob predstavljajo stalno nevarnost požara.
Zato v takšne prostore poleg javljalnikov požara in temperature pogosto nameščamo tudi t.i. stabilne sisteme gašenja.
Vendar pa lahko strežnikom in drugi računalniški opremi škodijo tudi običajni sistemi gašenja, ki so namenjeni njihovi varnosti. Kako? Pri sprožitvi gašenja pride do velikega hrupa. Nastali zvočni udar lahko poškoduje trde diske računalniških naprav, od samodejne zaustavitve delovanja, pa vse do izgube podatkov.
Enako pomembna je tudi izbira gasilnega sredstva, saj je od gasila odvisna hitrost zadušitve ognja in vpliv na elektronske naprave.
Čeprav so stabilni sistemi gašenja učinkovita rešitev za zaščito IKT in strežniških prostorov pred požarom, je njihova izvedba dokaj zahtevna. Sestavljena je iz strojnega in elektro dela. Strojni del so jeklenke z gasilnim sredstvom, razvod cevi, ventili in gasilne šobe. Elektro del pa elementi za zaznavanje in signalizacijo nevarnosti požara ter samodejno in ročno upravljanje gašenja.
Preprosta rešitev, pri kateri ne potrebujemo strojnih instalacij, je sistem Sinorix Compact proizvajalca Siemens.
Namenjen je IKT in strežniškim prostorom do velikosti 120 m3 in ga sestavljajo naslednji ključni elementi:
Vse navedene naprave so tovarniško nameščene in povezane v kovinskem ohišju, ki ga postavimo v varovani prostor in jih povežemo z nekaj dodatnimi elementi, kot so ročne tipke in signalne naprave.
Poglavitne prednosti kompaktnega stabilnega sistema gašenja so:
Video predstavitev namestitve in delovanja takšne rešitve pa si za lažjo predstavo lahko ogledate na tej povezavi.
Če vas o sistemu gašenja Sinorix Compact zanima več informacij, predstavitvena brošura ali informativna ponudba, nam pišite na naslov trzenje@akoda.si ali nas pokličite na številko 01 292 79 05.
Do poteka prehodnega obdobja za uveljavitev Splošne direktive o varstvu osebnih podatkov (GDPR) nas ločita še dva tedna. Kot smo že omenili, osebne podatke obdelujemo tudi v nekaterih sistemih tehničnega varovanja, kjer moramo prav tako poskrbeti za skladnost s predpisi. Najbolj aktualno in občutljivo je zagotovo področje videonadzora, vendar ni edino.
Kot vemo, bomo skladnost s splošno evropsko direktivo na nacionalnem nivoju dosegli z novim Zakonom o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2). Zato je smiselno, da ga upoštevamo že sedaj, čeprav je formalno še veljaven ZVOP-1.
Poleg videonadzora je drugo pogosto področje obdelave osebnih podatkov v zvezi z varnostjo evidentiranje obiskovalcev. V zbirki podatkov o vstopih in izstopih - oziroma prihodih in odhodih - lahko o posamezniku vodimo naslednje osebne podatke: ime in priimek, številko in vrsto osebnega dokumenta, naslov prebivališča, zaposlitev, vrsto in registrsko številko vozila ter datum, uro ter razlog vstopa ali izstopa v ali iz prostorov. Navedene podatke lahko hranimo največ tri leta od vpisa.
Tretje področje obdelave osebnih podatkov v sistemih varovanja so biometrični ukrepi za omejitev in nadzor dostopa oziroma pristopno kontrolo. Ker je tema znana že več kot desetletje, samo omenimo, da tudi novi zakon ne prinaša bistvenih sprememb. Za uvedbo biometričnih ukrepov moramo še vedno pridobiti odločbo informacijskega pooblaščenca, kar pa je v praksi možno precej redko.
Zakonska novost bo, da se v zasebnem sektorju biometrični ukrepi lahko izvajajo tudi nad strankami, če podajo pisno privolitev. In pa določilo, da izjemoma upravljavcu ni nujno pridobiti odločbe informacijskega pooblaščenca, če »pri izvajanju biometričnih ukrepov ne nastaja zbirka biometričnih značilnosti ali matematičnih pretvorb biometričnih značilnosti in so te vedno pod nadzorom posameznika«.
Naslednje področje obdelave osebnih podatkov v sistemih varovanja je pristopna kontrola v poslovnih objektih, kjer je več podjetij ali uporabnikov prostorov. Kadar to niso naši zaposleni, mora upravljavec sistema pristopne kontrole s podatki ravnati kot z zbirko osebnih podatkov tretjih oseb. Zadevo najlažje uredimo tako, da identifikacijski medij (na primer kartice ali daljinske upravljalnike) v podatkovno bazo vpišemo pod imeni podjetij, torej brez osebnih podatkov, medtem ko evidenco uporabnikov vodijo v podjetjih samostojno.
Kot zadnje pa omenimo še prepoznavanje in evidentiranje registrskih tablic vozil z video sistemom, ki ga izvajamo za pristopno kontrolo ali beleženje obiskovalcev. Iz vidika zbirke osebnih podatkov ne gre za običajni videonadzor, saj se podatki shranjujejo v drugačni obliki in omogočajo različne statistične obdelave. Zato bo najboljša rešitev, da pri obdelavi teh podatkov upoštevamo zakonska določila, ki veljajo glede na namen njihove uporabe.
Čeprav po posameznih področjih obdelave osebnih podatkov v sistemih varovanja novi zakon ne prinaša bistvenih novosti, pa je strožji pristop, ki ga uvaja evropska direktiva GDPR.
Zato je morda dobra priložnost in skrajni čas, da se v podjetjih in drugih organizacijah ukinejo pisne evidence, v katere receptorji in varnostniki vsem na očeh vpisujejo osebne podatke, ki se nato valjajo vsepovsod. In jih zamenjamo z elektronskimi evidencami, kjer bo omožen ustrezen vpis, omejen vpogled ter zaščita in brisanje podatkov v zakonsko določenih rokih. Sicer se lahko zgodi, da bo nekdo zaradi tega zares sprožil formalne postopke, ki jim lahko sledijo visoke kazni.
Če vas o tej temi zanima več informacij, ali imate vprašanje, nam po želji pišite na naslov trzenje@akoda.si ali nas pokličite na številko 01 292 79 05.
PS: Če ste ga morda spregledali, si po želji preberite tudi prispevek z naslovom Videonadzor in GDPR.
Danes bi v poslovnem okolju najbrž težko našli nekoga, ki še ni slišal za GDPR in predvsem visoke kazni za kršitve. Gre za Splošno direktivo o varstvu osebnih podatkov, ki bo začela veljati konec maja. Ker osebne podatke obdelujemo v nekaterih sistemih tehničnega varovanja, pa moramo poskrbeti za skladnost z njenimi določili tudi na tem področju.
Z osebnimi podatki se srečujemo pri pristopni kontroli, evidentiranju obiskovalcev, biometrijskih ukrepih, prepoznavanju registrskih tablic vozil in še kje. Največ jih je zagotovo pri videonadzoru, zato je današnja vsebina namenjena tej temi.
Najprej spomnimo, kar je znano.
Splošna direktiva o varstvu osebnih podatkov (GDPR) je bila sprejeta 24.5.2016 z dveletnim prehodnim obdobjem, ki poteče 25.5.2018. Kot pove že ime, predpisuje splošno zavezujoče določbe na nivoju Evropske skupnosti, katerih cilje moramo doseči z nacionalno zakonodajo. V našem primeru naj bi bil to novi Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2), za katerega je trenutno majhna verjetnost, da bo sprejet pred navedenim datumom.
Ne glede, kdaj bo ZVOP-2 začel veljati, predpisuje za videonadzor nekaj pomembnih sprememb v primerjavi z veljavnim ZVOP-1, ki jih moramo poznati in upoštevati, da ne bomo v prekrških.
Prva sprememba je, da bo ZVOP-2 veljal za vse vrste videonadzora in tudi, če gre zgolj za neposredno spremljanje dogajanja pred kamerami (94. člen), ki ga bo lahko izvajalo samo pooblaščeno varnostno osebje (97. člen).
V primerjavi z veljavnim zakonom, po katerem se posnetki lahko hranijo eno leto, novi zakon določa, da se bodo posnetki lahko hranili tri mesece od dneva nastanka, če zakon ne določa drugače.
Povsem novo je poglavje o videonadzoru na javnih površinah (98. člen), ki bo dovoljen le v izjemnih primerih in ga bo lahko izvajala pravna oseba, ki upravlja z javno površino, ali na njej zakonito izvaja dejavnost. V praksi to pomeni, da razen pod navedenimi pogoji z videonadzorom ne smemo spremljati javnih površin v okolici objektov, temveč jih moramo na slikah kamer npr. zatemniti.
V obeh zakonih je kot zbirka osebnih podatkov opredeljen »posnetek posameznika (slika oziroma glas), datum in čas vstopa in izstopa iz prostora, lahko pa tudi osebno ime posnetega posameznika, naslov njegovega stalnega ali začasnega prebivališča, zaposlitev, številka in podatki o vrsti njegovega osebnega dokumenta ter razlogu vstopa, če se navedeni osebni podatki zbirajo poleg ali s posnetkom videonadzornega sistema« (95. člen).
To pomeni, da za posnetke videonadzora kot zbirke osebnih podatkov veljajo vsa ustrezna določila GDPR in - po nastopu veljavnosti - ZVOP-2.
Za lažjo predstavo problematike navajamo kar ugotovitve, ki so opisane v dokumentu z naslovom »Zavarovanje osebnih podatkov - Smernice Informacijskega pooblaščenca«, ki ima datum septembra leta 2015.
»Pri inšpekcijskih postopkih v zvezi z videonadzorom Informacijski pooblaščenec pogosto odkriva pomanjkljivo zavarovane videonadzorne sisteme. Snemalne naprave so bodisi nameščene v neprimernih prostorih, nezaklenjenih, nenadzorovanih, dostopnih številnim osebam, bodisi snemalniki niso zavarovani z dostopnim geslom ali je le-to podeljeno (pre)velikemu številu oseb.
Pogosto se ne vodi evidenca izvajanja videonadzora, kar onemogoča notranjo sledljivost (vpoglede in posege v posnetke) ali zunanjo sledljivost (posredovanje posnetkov). Priporočljivo je, to pa je hkrati tudi zakonska obveznost, da so za upravljanje z videonadzornim sistemom izrecno pooblaščene točno določene osebe, in sicer čim manjši krog le-teh, pri čemer mora biti jasno določeno, kdo upravlja z videonadzorom v tehničnem pogledu ter katere osebe smejo dostopati in obdelovati osebne podatke v videonadzornih posnetkih.
Priporočamo, da upravljavci osebnih podatkov in izvajalci videonadzora o tem izdelajo natančna pravila, ki so lahko zapisana bodisi v posebnem aktu o izvajanju videonadzora ali v splošnem aktu o zavarovanju osebnih podatkov.«
Vsemu temu, kar je bilo znano že pred skoraj tremi leti, so se pridružila še določila GDPR in bodočega ZVOP-2. Ker sta oba dokumenta dokaj obsežna in z njunim izvajanjem še ni praktičnih izkušenj, naj tokrat opozorimo samo na nekaj ključnih vprašanj.
Pooblaščene osebe. Kot je razvidno, lahko do posnetkov dostopajo samo točno določene in pooblaščene osebe. Kar ne more biti neimenovano (npr. varnostno) osebje, ki ima dostop do nezavarovanega snemalnika ali ki si izmenjuje geslo za dostop do posnetkov.
Sledljivost. Pomembno načelo varstva osebnih podatkov je sledljivost obdelave, kar pri posnetkih videonadzora pomeni dokazljive podatke o dostopu, vpogledu, spreminjanju in posredovanju. Številni uporabniki teh podatkov nimajo, ali pa se zanašajo na pisne evidence, kar je precej vprašljivo glede na strožje zahteve po sledljivosti obdelave osebnih podatkov.
Pogodbena obdelava. Pogosta praksa je tudi, da lastnik oziroma upravljavec video nadzornega sistema za dostop do posnetkov pooblasti varnostno službo ali drugo podjetje. V takšnem primeru gre za odnos med upravljavcem in obdelovalcem osebnih podatkov, ki ga določata 28. člen GDPR in 31. člen ZVOP-2 ter mora biti opredeljen z ustrezno pogodbo.
In kako bi kršitve navedenih določil izgledale v praksi?
Recimo, da z varnostno kamero, ki je namenjena nadzoru dvorišča ali službenega parkirišča, (nedovoljeno) snemamo tudi dogajanje na javni površini zunaj ograje, na kateri pride do incidenta, nekdo od oseb, ki imajo dostop do (nezavarovanega) snemalnika pa posnetek z udeleženci (nepooblaščeno) presname in (nedovoljeno) objavi na internetu.
Čeprav gre pri opisanem dogodku za skrajnosti, lahko med takšnimi skrajnimi mejami v vsakdanji praksi najdemo nešteto manjših ali večjih kršitev.
Na podlagi omenjenih predpisov in njihovih tolmačenj smo zabeležili približno dvajset kontrolnih točk za osnovno preverjanje skladnosti videonadzora. Priporočljivo je, da si jih izdelate sami, saj boste tako najbolje spoznali vse formalne in praktične vidike obdelave osebnih podatkov z videonadzorom.
Če vas o tej temi zanima več informacij, ali imate vprašanje, nam po želji pišite na naslov trzenje@akoda.si ali nas pokličite na številko 01 292 79 05.
Čeprav so kamere že skoraj običajna asistenčna oprema pri osebnih vozilih vsaj srednjega cenovnega razreda, ne govorimo o teh. Niti o tistih, s katerimi nekateri za zabavo snemajo promet ali svoje podvige. Gre namreč za video kamere, ki so uporabne v službenih in delovnih vozilih ter so pri nas še dokaj novost. Ali in kako nam takšne kamere lahko pomagajo?
Med najbolj zanimivimi je dvojna kamera v enem ohišju, ki spremlja smer vožnje in notranjost vozila.
Za opazovanje v smeri vožnje ima kamera z ločljivostjo 2MP širok zorni kot 139 stopinj, s katerim pokriva oba vozna pasova, 940nm nevidno infrardečo osvetlitev za odlično vidljivost v temi, poseben patentiran algoritem za prepoznavnost tablic vozil in samodejno prilagajanje zaslonke na svetlobo nasproti vozečih vozil.
Za notranjost vozila ima kamera zorni kot 116 stopinj, ki v osebnem vozilu zajame sprednje in zadnje sedeže ter mikrofon za jasno snemanje zvoka s posebnim filtrom proti motilnim vplivom.
Kameri, ki sta v skupnem plastičnem ohišju, namestimo poleg vetrobranskega stekla s posebnim dvostranskim lepilnim trakom, ki je odporen pred vlago in temperaturnimi vplivi ter jo povežemo s snemalno napravo. Vsi spoji so zaščiteni pred prekinitvijo v skladu z letalskimi standardi, naprave pa so odporne pred tresljaji in udarci, ki se pojavljajo med vožnjo, v skladu s standardom EN50155.
Če povzamemo, imamo v vozilu torej kamero, ki snema dogajanje v smeri vožnje ter sliko in zvok v notranjosti vozila.
In kako nam takšna kamera lahko pomaga?
Zaradi vseh navedenih razlogov takšne kamere imenujejo tudi avtomobilske črne skrinjice, čeprav je njihov pomen nekoliko širši, saj bolj konkretno vpliva na varnost voznika in potnikov.
Poleg opisane dvojne kamere so na razpolago različne druge izvedbe, ki jih lahko namestimo znotraj ali zunaj vozila. Znotraj vozila npr. za nadzor potniškega dela ali prtljažnega prostora, zunaj pa spredaj v smeri vožnje.
Ko govorimo o službenih vozilih, je krog možnih uporabnikov precej širok, od javnega prevoza, kot so avtobusi, vlaki in taksiji, delovnih, tovornih in kombiniranih vozil, do posebnih vozil kot jih uporabljajo gasilci, reševalci, redarji, policija, vojska in številni drugi.
Zaradi popularnosti nameščanja kamer v zasebna vozila, snemanja dogajanja v prometu in javne objave posnetkov, so te v nekaterih državah zakonsko prepovedane. Vendar pri opisani rešitvi ne gre za takšen primer, saj lahko kamere s svojim preventivnim vplivom prispevajo k večji varnosti udeležencev v prometu.
Po znanih podatkih je pri nas edini pripadajoči predpis Zakon o varstvu osebnih podatkov, in sicer v delu, ki govori o video nadzoru. To pomeni, da mora biti v vozilih označeno, da se dogajanje snema, posnetki pa so osebni podatki in moramo z njimi ravnati v skladu z zakonskimi določili.
Če vas o obravnavanih video kamerah za službena vozila zanima več informacij, nam za predstavitveno brošuro pišite na naslov trzenje@akoda.si ali nas pokličite na številko 01 292 79 05.
Govorne naprave, največkrat imenovane kar domofoni, so namenjene komunikaciji z obiskovalci pred vhodi in odpiranju vstopa na daljavo. V začetku so bile to dokaj preproste naprave, ki so omogočale zgolj prenos govora, z video domofoni se je pojavila tudi slika. Vendar je uporabnost klasičnih (video)domofonov še vedno dokaj skromna v primerjavi s sodobnimi IP sistemi.
Kot pove že ime, gre pri slednjih za računalniške naprave. Glavni elementi IP domofonskega sistema so:
Edina nujna je žična povezava med zunanjo enoto in preklopnim stikalom, saj vse ostalo poteka po obstoječem računalniškem in telefonskem omrežju. Zato je ožičenje preprosto in poceni, saj ne potrebujemo kopice povezav med pozivnimi in sprejemnimi enotami.
IP domofonski sistem lahko deluje povsem samostojno ali v povezavi z obstoječimi sistemi tehničnega varovanja uporabnika, predvsem z video nadzorom in s pristopno kontrolo.
Nekatere zanimivejše uporabnosti takšnih sistemov so:
Ker IP domofone priključujemo v računalniško omrežje, izpolnjujejo varnostne zahteve kot so https, SIPs in 802.1x.
Po električni in mehanski strani pa imajo kot varovala tamper stikalo, varnostni rele, varnostne vijake ter visoki stopnji odpornosti IP69K in IK10.
In katere so poglavitne prednosti uporabe IP domofonskega sistema?
Če imate morda težavo ali potrebo na področju govorih naprav ter bi želeli predlog uporabne in zanesljive rešitve, nas lahko pokličete na številko 01 292 79 05 ali nam pišete na naslov trzenje@akoda.si.
V praksi večkrat opažamo video nadzorne sisteme, s katerimi si uporabniki ne morejo veliko pomagati zaradi slabe kakovosti slike. Tako pri ogledu žive slike kot tudi pri pregledovanju posnetkov. Možnih vzrokov je več in večino lahko odpravimo dokaj preprosto. Zato je današnja vsebina namenjena vprašanju, kako lahko izboljšamo kakovost slike video nadzornega sistema.
Iz uporabniškega vidika kakovost slike pomeni, da nam omogoča prepoznavnost dogajanja, oseb in vozil. To lahko dosežemo na različne načine, odvisno od stanja in naprav video nadzornega sistema.
Kamere. Če za video nadzor še vedno uporabljamo desetletje ali več stare in iztrošene analogne kamere, je prvi predlog posodobitev sistema z digitalnimi napravami. Dokaj preprosta in cenovno ugodna rešitev je tehnologija HDCVI, pri kateri lahko obdržimo koaksialno ožičenje ter zamenjamo samo kamere in snemalnik(e).
Ločljivost. Večje, kot so opazovane razdalje, večja naj bi bila ločljivost kamer, če želimo boljšo prepoznavnost slike. Na krajših razdaljah običajno zadošča ločljivost 2MP, pri večjih pa kmalu potrebujemo 4MP in več. Zato ni vseeno, kakšne kamere izberemo ali najboljša rešitev, da za celoten video nadzor uporabimo enake kamere.
Monitor. Nič nam ne pomagajo kamere visoke ločljivosti npr. 4MP, če sliko pregledujemo na monitorju z ločljivostjo 1MP. V takšnem primeru je omejitev za kakovost slike monitor, na katerem lahko izkoristimo samo četrtino ločljivosti kamer. Pri izbiri ali uporabi monitorjev zato upoštevamo pravilo, da je njihova ločljivost najmanj enaka ločljivosti kamer.
Vidna razdalja. Pogosta pomanjkljivost pri postavitvi video nadzora je predstava o delovanju kamer. Kamera deluje podobno kot človeško oko. Kar pomeni, da ne more hkrati razločno videti blizu in daleč. Zato se moramo za vsako kamero odločiti, kaj od nje pričakujemo in temu primerno nastaviti njeno vidno razdaljo. Druga možnost so rešitve, ki omogočajo samodejno spreminjanje vidne razdalje glede na zaznavanje gibanja. In tretja, kamere visoke ločljivosti, kjer lahko posamezne segmente slike ali posnetkov povečamo do prepoznavnosti.
Za lažjo predstavo ponazorimo s primerom. Recimo, da s kamero nadzorujemo hodnik dolžine 50 metrov, na katerem so vrata in nas zanima, kdo vstopa v prostor. V takšnem primeru moramo vidno razdaljo nastaviti tako, da omogoča prepoznavnost na oddaljenosti vrat. Druga možnost sta dve kameri, ena v bližini vrat, ki nadzoruje vstop v prostor in druga za splošni nadzor hodnika. Tretja možnost pa je samodejna sprememba vidne razdalje pri vstopu ali izstopu iz prostora.
Grafični pogon. Do pred nekaj leti smo za video nadzor uporabljali predvsem snemalnike, ki so namenske naprave ter imajo temu prilagojeno strojno in programsko opremo. V zadnjem času pa je vedno bolj razširjena programska oprema za upravljanje video nadzora (VMS = Video Management System), ki jo nameščamo na t.i. video strežnike. Težava nastopi, ker ali kadar strežnik nima ustreznega grafičnega pogona - ali poenostavljeno grafične kartice -, ki bi ustrezal potrebam za kakovostno sliko. Rešitev je ponovno dokaj preprosta, in sicer, da sliko namesto neposredno iz video strežnika pregledujemo na delovni postaji z dovolj zmogljivo grafično kartico.
V praksi srečujemo še druge primere, povezane s kakovostjo slike, kot je video nadzor v temi in ob slabih svetlobnih pogojih, spreminjanje osvetlitve, odboji svetlobe - t.i. svetlobne refleksije - in podobno, o katerih smo že govorili ali pa bomo kdaj drugič.
Če imate torej težavo s slabo kakovostjo slike video nadzornega sistema in vas zanimajo možne rešitve, kako jo lahko izboljšate, nas pokličite na številko 01 292 79 05 ali nam pišite na naslov trzenje@akoda.si.
Za omejitev in nadzor dostopa do objektov in prostorov imamo različne možnosti, ki imajo svoje prednosti in slabosti. Od povsem elektronskih, ki delujejo na podlagi identifikacijskih sredstev - kot so kartice in obeski - ali biometrije, do mehanskih, pri katerih uporabljamo običajne ali sistemske ključe. Lastnosti obeh pa združuje inovativna elektromehanska tehnologija CLIQ svetovno priznanega proizvajalca Assa Abloy.
Kako deluje?
Ključni elementi sistema CLIQ so:
Pri vzpostavitvi pristopne kontrole z opisanim sistemom na vseh vratih, kjer želimo omejitev in nadzor dostopa, običajne cilindre zamenjamo z elektromehanskimi cilindri CLIQ, vsak uporabnik pa prejme inteligentni ključ.
Nastavitev pristopnih pravic na cilindrih in ključih izvede skrbnik sistema z namiznim in prenosnim programatorjem ter jih v primeru izgubljenega ali ukradenega ključa kadarkoli prekliče. Prenosni programator je lahko tudi pametni telefon, ki s cilindrom komunicira preko Bluetooth povezave. Za dnevno spreminjanje pravic uporabnikov na inteligentnih ključih imamo na razpolago stenski programator, s katerim se prenašajo tudi shranjeni podatki o dostopih.
Ko imamo urejene pristopne pravice na vratih in ključih, je delovanje povsem preprosto. Uporabnik ključ vstavi v cilinder, ki preveri podatke. V primeru dovoljenja za dostop na ključu zasveti zelena lučka, cilindrična ključavnica se lahko odpre in podatki o dostopu se zapišejo v spomin. Drugače zasveti rdeča luč in vstop ni možen.
Katere so poglavitne prednosti sistema CLIQ?
Sistem CLIQ je podoben generalnemu ključu, saj ima vsak uporabnik samo en inteligentni ključ. Hkrati pa izkorišča prednosti elektronske pristopne kontrole z možnostjo nastavitev in preprostega spreminjanja pristopnih pravic ter sledljivostjo podatkov o dostopih.
Predstavitev sistema CLIQ si lahko ogledate na tej povezavi.
Za več informacij v zvezi s sistemi pristopne kontrole ali za predloge konkretnih rešitev za omejitev in nadzor dostopa v poslovnih in delovnih okoljih pokličite na številko 01 292 79 05 ali nam pišite na naslov trzenje@akoda.si.
Povezane vsebine pa si po želji preberite na spodnjih povezavah:
SiPass: Pristopna kontrola za zahtevne uporabnike
KeyBank Touch: Varnost ključev po ugodnejši ceni
Enovita rešitev za pristopno kontrolo in javljanje vloma
V praksi se večkrat srečujemo z vprašanji lastnikov, uporabnikov in upraviteljev, kaj morajo urediti za požarno varnost objektov in kako to naredijo. Zato naj spomnimo, da je izhodišče za požarno varnostne ukrepe zasnova ali študija požarne varnosti in nekatera pomembnejša določila o tej temi.
Zasnova ali študija požarne varnosti je elaborat, ki določa preventivne in aktivne ukrepe varstva pred požarom. Osnovne zahteve za izdelavo predpisuje 30. člen Zakona o varstvu pred požarom, podrobnejše pa Pravilnik o zasnovi in študiji požarne varnosti.
Zasnovo požarne varnosti se izdela za požarno manj zahtevne objekte, študijo za požarno bolj zahtevne objekte, kakor jih določa omenjeni pravilnik, za požarno nezahtevne nista potrebni. Zasnova ali študija je sestavni del dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja, vendar je prav tako obvezna v primeru dozidave, nadzidave ali rekonstrukcije objekta v skladu s pravilnikom.
Zasnovo lahko izdela odgovorni projektant, ki mora imeti za izdelavo študije tudi pooblastilo za projektiranje požarne varnosti.
Ključne vsebine zasnove ali študije so izjava odgovornega projektanta, tehnično poročilo in risbe. V izjavi se navedejo uporabljeni predpisi in drugi normativni dokumenti, ki določajo ukrepe varstva pred požarom v skladu s predpisanimi merili. Tehnično poročilo obsega opis projektnih rešitev, s katerimi je izpolnjena bistvena zahteva varnosti pred požarom z upoštevanjem vrste in namembnosti objekta, požarnega tveganja in ogroženosti, kar pomeni:
Z risbami, pri katerih se upoštevata predpisa o projektni dokumentaciji in grafičnih znakih za izdelavo študij, se grafično predstavijo rešitve ukrepov varstva pred požarom kot so umestitev objekta v prostor, opredelitev požarne odpornosti, meje požarnih sektorjev, elementi evakuacijskih poti, elementi opreme za gašenje, dostopne poti za gasilsko intervencijo in podobno.
Zasnova ali študija vsebuje tudi obvezno prilogo, ki jo imenujemo Izkaz požarne varnosti. To je povzetek vsebine požarne varnosti, ki ima v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja izpolnjeno samo rubriko »načrtovani ukrepi«. Stolpec »izvedeni ukrepi« ob zaključku gradnje izpolni odgovorni projektant požarne varnosti, ki je študijo izdelal in je sestavni del dokazila o zanesljvosti objekta.
Zaradi potreb in želja investitorjev po spremembah objektov se večkrat zgodi, da bi bilo potrebno spremeniti zahteve v zasnovi ali študiji požarne varnosti, na katero je bilo soglasje in gradbeno dovoljenje že pridobljeno. V takšnem primeru spremembe dokumentov niso dovoljene. Nekatere manjše se sicer lahko utemeljijo v fazi PZI in PID (npr. število gasilnikov in podobno), ob večjih spremembah pa mora investitor pridobiti novo zasnovo ali študijo ter novo ali spremembo prvotnega gradbenega dovoljenja.
Zasnova ali študija požarne varnosti določa zahteve za ukrepe, vključno z aktivno požarno zaščito, kot so npr. sistemi za samodejno javljanje in/ali gašenje požara, sistemi za odvod dima in toplote ter varnostna razsvetljava. Na kakšen način jih izvedemo, pa opredelimo s projektno dokumentacijo za izvedbo, ki je nato osnova za finančne ocene, zbiranje ponudb in izbiro izvajalcev.
Ključne odgovore, kaj moramo narediti za požarno varnost objektov, torej najdemo v zasnovi ali študiji požarne varnosti. Vendar to še ni vse, niti vedno ni dovolj, saj se dogaja, da dokumenti ne predvidevajo ukrepov, ki so v objektih smiselni in potrebni, kot so na primer sistemi za javljanje in alarmiranje požara.
Poleg tega pa je potrebno poskrbeti tudi za redno vzdrževanje in preverjanje pravilnega delovanja požarno varnostnih naprav ter preglede za pridobitev in obnavljanje veljavnosti potrdil o njihovem brezhibnem delovanju.
Če vas o požarni varnosti objektov, zasnovi ali študiji požarne varnosti, načrtovanju, izvedbi ali vzdrževanju sistemov za zaščito pred požarom zanima več informacij ali konkretne rešitve, nas lahko pokličete na številko 01 292 79 05 ali nam pišete na naslov trzenje@akoda.si.
PS: Nekatere povezane vsebine pa si lahko ogledate na spodnjih povezavah:
Odkrivanje nevarnosti požara z video sistemom
Požarna varnost za manjše in srednje objekte
Kako se znebimo ionizacijskih javljalnikov požara?
Za zaščito meja lokacije, ograje in zunanjosti objektov imamo na razpolago različne možnosti. Varujemo jih lahko s senzorskim kablom na ograji ali v tleh, z aktivnimi ali s pasivnimi infrardečimi barierami, z laserjem ali radarjem. Vsaka metoda načeloma deluje, vendar imajo vse pomembno slabost. Ne znajo ločiti med pravimi in lažnimi alarmi.
Zaradi lažnih alarmov pa varnostno osebje s časom nanje ni več pozorno, zato postane takšna zaščita neučinkovita.
Za preverjanje vzrokov alarmov smo v zunanjo zaščito objektov vključevali varnostne kamere. In nato naštete načine zaznavanja večinoma opustili, ko so postali cenovno sprejemljivi t.i. video senzorji, ki so danes praktično standardna uporabnost mrežnih (IP) dnevno nočnih kamer. Vendar imajo tudi takšne kamere svojo slabost, saj niso uporabne v megli, dežju in pri slabi vidljivosti nasploh.
Rešitev za zanesljivo zunanjo zaščito objektov, ki deluje v vseh pogojih in brez lažnih alarmov je kamera Axis Q1941-E.
Gre za termalno kamero, ki zaznava osebe in vozila na podlagi toplotnega sevanja, zato je ne motijo živali in drugi dejavniki, hkrati pa lahko deluje v temi, megli, dežju in pri vseh slabih svetlobnih pogojih.
Poleg odlične ločljivosti slike, ki je značilna za vse Axis kamere, se od drugih termalnih kamer razlikuje tudi po algoritmih, ki so posebej namenjeni zunanji zaščiti objektov.
Motion Guard je uporabnost, ki zazna in sproži alarm, ko se oseba ali vozilo nahaja v določenih območjih na vidnem polju kamere, zato je namenjena predvsem področjem z malo gibanja.
Fence Guard je uporabnost, ki omogoča postavitev navidezne ograje in sproži alarm, ko oseba ali vozilo prečka začrtano linijo v vidnem polju kamere.
Perimeter Defender je uporabnost, ki podpira štiri različne scenarije:
S pomočjo opisanih uporabnosti kamera Axis Q1941-E zaznava samo nedovoljeno prisotnost oseb in vozil v varovanih območjih, brez lažnih in neželenih alarmov, ki je uporabna za nadzor na razdaljah od nekaj deset do več sto in celo tisoč metrov.
Če uporabnik želi možnost preverjanja dogajanja z običajnimi dnevnimi kamerami, se termalnim dodajo hitro vrtljive kamere, ki pogled praktično takoj usmerijo v mesto sprožitve alarma.
Potrditev kakovosti kamer Axis Q1941-E je tudi nagrada Govermental Security Awards za varnostne kamere v kategoriji IP kamer, ki jo je prejela leta 2016.
Čeprav tokrat govorimo o zunanji zaščiti objektov, je rešitev seveda uporabna tudi v notranjosti, kot so pisarne, prodajalne, industrijski objekti ali skladišča, kjer potrebujemo zanesljivo zaznavanje pristnosti oseb ali vozil in spremljanje dogajanja.
Če vas o zanesljivi zunanji zaščiti objektov zanima več informacij ali potrebujete konkretno rešitev, nam lahko pišete na naslov trzenje@akoda.si ali nas pokličete na številko 01 292 79 05.
PS: Nekatere povezane vsebine pa si lahko ogledate na spodnjih povezavah:
Odkrivanje nevarnosti požara z video sistemom
Kako enostavno posodobimo video nadzorni sistem?
Brezžični video nadzorni sistemi
V praksi se večkrat srečujemo z uporabniki, ki imajo v delovnih in poslovnih okoljih težave z lažnimi alarmi naprav za javljanje požara ali vloma. Vendar neželene sprožitve niso samo moteče, temveč predstavljajo tudi različna tveganja. Zato ni dovolj, da jih ignoriramo, se z njimi sprijaznimo, ali jih zgolj premostimo. Zakaj so lažni alarmi nevarni, kaj jih povzroča in kako jih odpravimo?
Največja težava lažnih alarmov je, da se jih s časom navadimo in se nanje več ne odzivamo. Zaradi česar lahko spregledamo resnično nevarnost, ko bi morali ukrepati. Druga pogosta težava je, da manj izkušeni in usposobljeni serviserji razlogov za lažne alarme ne znajo odpraviti in javljalnike, ki jih povzročajo, enostavno premostijo (t.i. Bypass). Kar lahko pomeni, da izklopijo več ali celotno linijo javljalnikov in tako zmanjšajo stopnjo varnosti objekta.
Kadar požarni alarm na primer povzroči zaustavitev delovanja, zvočno signalizacijo nevarnosti in izpraznitev objekta, ima to prav tako različne posledice. Od zastoja procesov do paničnih reakcij recimo v nakupovalnih centrih, bolnišnicah ali šolah, pri katerih se ljudje lahko poškodujejo.
Naslednja nevšečnost so stroški. Zaradi velikega števila sprožitev varnostne službe posredovanja zaradi lažnih alarmov zaračunavajo. Poleg tega pa ukvarjanje z lažnimi alarmi pomeni, da varnostno osebje ne more ukrepati drugje, kjer bi bilo zares nujno. Nekateri uporabniki imajo alarmna sporočila usmerjena na svoje prenosne naprave, predvsem telefone, in niso redki, ki tekajo v podjetje preverjati vzroke alarmov sredi noči. In še bi lahko naštevali.
Vzrokov lažnih alarmov varnostnih naprav je lahko precej, zato omenimo samo nekatere najbolj pogoste.
Napake uporabnikov. Značilne so za protivlomne sisteme, ko uporabniki pozabijo izklopiti alarmne naprave ali nevede vstopijo v varovano območje. Temu se lahko izognemo npr. s samodejnim izklopom alarmnih naprav ob določenih urah ali z uporabo identifikacijskih kartic, ki poleg odpiranja vrat izklopijo tudi varovanje prostorov.
Motilni vplivi. Pri protivlomnih sistemih lahko motnje povzročajo odprta okna, gibajoči predmeti, mrčes, ki zaide v javljalnik, male živali, tresenje ograje, če uporabljamo senzorski kabel in podobno. Pri protipožarnih sistemih so običajne motnje kajenje, izpuhi vozil, npr. tovornjakov in viličarjev, dimi in pare, prašenje, poškodbe, elektromagnetni vplivi iz okolja in tudi namerne sprožitve ročnih javljalnikov požara.
Napačna izbira in/ali razmestitev javljalnikov. Dokaj pogosta težava je, da načrtovalci alarmnih sistemov ne upoštevajo možnih motilnih dejavnikov ali pa se vplivi pojavijo šele kasneje. V takšnih primerih lahko lažne alarme odpravimo z zamenjavo ali premestitvijo javljalnikov ali spremembo tehnične rešitve. Senzorski kabel na ograji zamenjamo z varnostnimi kamerami, točkovne javljalnike požara v pari in prahu nadomestimo s termičnim kablom, namesto običajnih pasivnih infrardečih javljalnikov premikanja uporabimo kombinirano tehnologijo ali namesto optičnih javljalnikov požara namestimo termične.
Ceneni javljalniki. Pregovor, da je za malo denarja malo muzike, velja tudi pri izbiri javljalnikov za zaščito pred požarom in vlomom. Ceneni javljalniki delujejo zadovoljivo predvsem v idealnih razmerah brez motilnih vplivov. Povsod drugje pa je priporočljivo izbrati tehnološko naprednejšo rešitev, pri kateri imamo možnost prilagajanja občutljivosti in značilnostim okolja, v katerem javljalniki delujejo.
Slabo vzdrževanje. S časom se na in v javljalnikih požara in vloma nabira umazanija, kar prav tako vpliva na njihovo zanesljivost delovanja in posledično lažne alarme. Zato je za pravilno delovanje varnostnih naprav pomembno tudi redno vzdrževanje.
Čeprav se občasno srečamo z resnično zahtevnimi okolji in motilnimi vplivi, lahko v večini primerov lažne alarme odpravimo z dokaj enostavnimi rešitvami. Zato zares ni potrebe, da povzročajo izpade procesov, vznemirjenje in nezaupanje v varnostne naprave, nepotrebne stroške zaradi posredovanja varnostne službe, slabo voljo ali nočno bujenje.
Če imate torej težave z lažnimi alarmi naprav za zaščito pred požarom, vlomom, nevarnimi plini in podobno ter bi želeli brezplačen nasvet, kako jih lahko odpravite, nam pišite na naslov trzenje@akoda.si ali nas pokličite na številko 01 292 79 05.
PS: Povezane vsebine pa si po želji preberite na spodnjih povezavah:
Devet načinov samodejnega zaznavanja nevarnosti požara
Enovita rešitev za pristopno kontrolo in javljanje vloma
Odkrivanje nevarnosti požara z video sistemom
Mesec december je med drugim tudi čas za različne inventure. Zato smo v zadnjem letošnjem prispevku pripravili pregled vsebin, ki so vzbudile največ zanimanja. V nadaljevanju torej navajamo deset najbolj branih varnostnih nasvetov v letu 2017.
Požarna varnost - nujno zlo ali družbena odgovornost?
Čeprav nismo želeli dramatizirati, ali nesreče izkoriščati za svojo promocijo, smo ob požaru na Vrhniki spomnili na nekaj pomembnejših dejstev o požarni varnosti v podjetjih in drugih organizacijah. Kajti, ko takšen dogodek izgine iz medijev ter pozabimo na pretresljive posnetke in zgodbe vpletenih, vse večinoma spet teče po starem.
Problem in rešitev: Kako se znebimo iskanja ključev?
V številnih organizacijah ključe prostorov, službenih vozil in druge opažamo na pultih ali obešene na kljukicah v bolj ali manj varnih omaricah. Še več ključev pa imajo zaposleni stalno pri sebi in po predalih ter včasih še sami ne vedo, da in kje jih imajo. Vse to nekako gre, dokler se ne zgodi nekaj nepričakovanega.
Govorno ali zvočno alarmiranje nevarnosti požara?
Velika večina sistemov za odkrivanje in javljanje nevarnosti požara pri nas uporablja zvočno alarmiranje s sirenami. Čeprav poznamo tudi učinkovitejšo rešitev z glasovnim obveščanjem in usmerjanjem izpraznitve - ali evakuacije iz - ogroženega objekta.
Kako izberemo prave varnostne kamere?
Varnostne kamere so že leta nepogrešljivi elementi sistemov varovanja, v katere se vlaga precej denarja. Vendar v praksi opažamo, da so popisi pri nabavi video nadzornih sistemov dokaj pomanjkljivi. Zato naj omenimo nekaj poglavitnih dejavnikov, ki jih je smiselno upoštevati pri izbiri varnostnih kamer.
5 nasvetov za varnost v poslovnem okolju v letu 2017
Čeprav še vedno veljamo za varno državo, obstajajo v delovnih in poslovnih okoljih različne ogroženosti, ki jih ne smemo podcenjevati. In ker je začetek leta tudi čas načrtovanja varnostnih ukrepov, sprememb in izboljšav, smo spomnili, katerim področjem je priporočljivo posvetiti največ pozornosti.
Kako morajo delovati dvigala v primeru nevarnosti požara?
Čeprav se osebna in tovorna dvigala, ki jih imenujemo tudi običajna dvigala, nahajajo v številnih poslovnih in delovnih objektih, so redko kje v celoti urejena skladno s standardi za požarno varnost. Zato ne bo odveč spomniti, kako morajo delovati v primeru nevarnosti požara, ko obstaja tveganje, da potniki ostanejo ujeti v kabini dvigala.
7 nasvetov za varen dom v času dopusta
Znano je, da so v času dopustov in praznikov med najbolj zaposlenimi ravno vlomilci. In da pri nas v stanovanjske objekte vlomijo povprečno vsake tri ure. Ker marsikateri takšen neželen - in predvsem neprijeten - obisk lahko preprečimo, navajamo sedem nasvetov za varen dom, kadar smo odsotni.
Kaj moramo vedeti o sistemih za odvod dima in toplote?
V praksi večkrat opazimo slabo vzdrževane ter nepravilno ali celo nedelujoče, zato naj tokrat opozorimo na pomen sistemov za odvod dima in toplote (ODT). Čeprav se pri požarni varnosti najbolj bojimo ognja, nas mora skrbeti tudi dim, ki napolni prostore precej preden zagori. In temu so namenjeni sistemi za odvod dima in toplote.
HotSpot: Inteligentni infrardeči javljalnik požara
Za zgodnje odkrivanje in preprečevanje nevarnosti požara lahko izkoristimo različne fizikalne lastnosti nastajanja ognja. Najbolj znana in razširjena metoda je zaznavanje dima z optičnimi javljalniki požara. Vendar iz različnih razlogov vedno in povsod niso uporabni. Takrat moramo izbrati drugačno tehnološko rešitev, med katerimi je tudi infrardeči javljalnik požara
Govorne naprave: Estetika in preprosta uporaba za različne potrebe
Govorne naprave - t.i. domofone ali video domofone - uporabljamo predvsem za komunikacijo z obiskovalci in odpiranje vhodov. Ker so namenjene za nadzor in omejitev pristopa, so del sistema varovanja delovnega, poslovnega ali zasebnega okolja. Pogosto pa so tudi prvi stik obiskovalcev z našim podjetjem ali organizacijo. In čeprav jim običajno ne posvečamo veliko pozornosti, so lahko razlog za različne zaplete in slabo voljo.
Za več informacij, predloge rešitev ali finančne ocene v zvezi z navedenimi in drugimi vprašanji o tehničnih rešitvah za varnost objektov nas lahko pokličete na številko 01 292 79 05 ali nam pišete na naslov trzenje@akoda.si.
PS: Če vas morda zanima varnostni nasvet ali tema, ki je doslej še nismo obravnavali, pa nam po želji sporočite na tej povezavi.
Varnostne tipke uporabljamo v skoraj vsakem objektu. Najbolj razširjene so tipke - oziroma ročni javljalniki - v rdečem ohišju, ki so namenjene proženju alarma v primeru nevarnosti požara. Vendar niso edine. Ker v praksi v zvezi s tem opažamo nekaj nejasnosti, je današnja vsebina posvečena barvam ohišij varnostnih tipk, kakršne se uporabljajo v našem okolju, saj se prakse v tujini tudi nekoliko razlikujejo.
Zakaj so barve sploh pomembne?
Ljudje večino informacij sprejemamo z vidom in svoje dejavnosti pogosto povezujemo z barvami. Značilen primer je recimo prometni semafor, kjer se samodejno odzivamo na barve luči ter odziv na rdečo in zeleno barvo nasploh. In podobno naj bi veljalo pri varnostnih tipkah.
Ko pride do nevarnosti, so za pravočasno ravnanje včasih odločilne sekunde. Barve ohišij varnostnih tipk so namenjene hitremu prepoznavanju mesta in možnosti ukrepanja, ne da bi bilo treba posebej razmišljati in se ukvarjati z njihovimi napisi in simboli. Zato je pomembno, da so ohišja prave barve.
Kaj se drugače lahko zgodi?
Pred nekaj leti je na primer preglednik pri preverjanju delovanja sistema javljanja požara sprožil ročni javljalnik v rdečem ohišju, ki je bil povezan s sistemom gašenja. To je povzročilo nepredvideno izpraznitev jeklenke z gasilnim sredstvom, ki jo je bilo treba znova napolniti, kar je pomenilo strošek – ali škodo – v višini nekaj tisoče evrov.
V primeru resnične nevarnosti pa bi bile lahko posledice zaradi napačne barve ohišja lahko dosti hujše.
Kakšne barve naj bodo ohišja varnostnih tipk?
V zvezi z varnostnimi tipkami je dobro vedeti, da poznamo direktni in indirektni način proženja. Direktni način pomeni, da pritisk na varnostno steklo povzroči sprožitev alarma. Pri indirektnem načinu pa najprej pritisnemo steklo in nato še tipko. Prve uporabljamo predvsem znotraj, druge pa zunaj objektov, kjer lahko pride do razbitja stekla na primer zaradi objestnosti ali vandalizma.
Podrobneje so tehnične zahteve za delovanje varnostnih tipk, ki jih uporabljamo v sistemih za zaščito pred požarom, določene v standardu SIST EN 54-11.
Če vas v zvezi z varnostnimi tipkami v sistemih varovanja zanima več informacij ali potrebujete pomoč, nam to lahko sporočite na naslov trzenje@akoda.si ali nas pokličete na številko 01 292 79 05.
Blagovne znamke Cerberus večini najbrž ni treba posebej predstavljati, saj je že desetletja po vsem svetu pojem inovativnih in vrhunskih sistemov za zaščito pred požarom. Manj znano pa je, da nudi tudi ekonomične rešitve za požarno varnost v manjših in srednje velikih objektih z oznako Cerberus FIT.
Pod omenjeno znamko sta na voljo adresabilni in konvencionalni sistem za javljanje požara.
Adresabilni sistem z oznako FC360 omogoča eno zanko s 126 adresami. Uporabimo lahko vse elemente, ki so združljivi z vodilom C-Net, kar pomeni točkovne (optične, termične, kombinirane in ASA), ročne, linijske in plamenske javljalnike, vzorčne komore, krmilne vmesnike, dodatne prikazovalne tabloje, svetlobno in zvočno signalizacijo ter možnost povezave dveh linij konvencionalnih javljalnikov, ki imata lahko po 32 elementov. Edina omejitev je navedeno število adres.
Ekonomičnost izvedbe sistema javljanja požara zagotavlja tudi vodilo C-Net, ki ga lahko izvedemo z dvožilnim oklopljenim ali neoklopljenim kablom do dolžine 3,3 km, pri katerem ima vsak element v zanki vgrajen svoj izolator.
Konvencionalni sistemi serije FC120 so na razpolago z dvema (2), štirimi (4), osmimi (8) in dvanajstimi (12) conami. V vsako cono lahko priključimo do 32 elementov, avtomatske in ročne javljalnike, svetlobne in zvočne naprave ter module za krmiljenje različnih naprav.
Kljub ekonomičnosti tudi konvencionalni javljalniki uporabljajo posebno algoritemsko tehnologijo za natančno odkrivanje požara brez lažnih alarmov. Patentirana labirintna zgradba javljalnikov preprečuje nalaganje prahu in umazanije, kar podaljšuje njihovo življenjsko dobo. Sistem samodejno meri stopnjo zamazanosti in signalizira potrebo po čiščenju, prav tako pa opozarja tudi na morebitne napake na ožičenju, kar skrajša čas odkrivanja okvar in izpad delovanja požarne varnosti.
Požarno javljalni sistemi Cerberus FIT so torej cenovno ugodne rešitve, enostavne za izvedbo, uporabnike in vzdrževanje ter z visoko stopnjo zanesljivosti delovanja in zaščite pred požarom.
Če vas o obravnavani temi zanima več informacij ali finančna ocena za konkretno rešitev, nam to lahko sporočite na naslov trzenje@akoda.si ali nas pokličete na številko 01 292 79 05.
Kratica SWING pomeni Siemens Wireless Next Generation in je še ena od inovativnih tehnoloških rešitev omenjenega proizvajalca. Podobno kot pri zadnjič obravnavanih brezžičnih video nadzornih sistemih se tudi na področju požarne varnosti srečujemo s primeri, ko je izvedba električnih instalacij zapletena in draga ali celo nemogoča. Takrat lahko uporabimo brezžične sisteme, ki so danes preprosti in zanesljivi.
Prvi brezžični sistemi za javljanje požara so se pojavili v začetku devetdesetih let. Njihova značilnost je bila, da so bili vsi javljalniki neposredno povezani s t.i. prehodom (ang. Gateway) oziroma radijskim vmesnikom preko ene same povezave in so delovali na omejenem radijskem območju. Zaradi tega so bili močno podvrženi izpadom in motnjam.
Druga težava nekdanjih brezžičnih sistemov za javljanje požara pa je bila poraba. Energija baterije se namreč troši za delovanje radijskih povezav in za delovanje detektorja dima. Ker se je večina energije porabila za komunikacijo, so bili zaradi zahteve po nizki porabi detektorji dima zelo preprosti, zato je prihajalo do lažnih alarmov.
Zaradi izpadov in lažnih sprožitev so bili brezžični sistemi nezanesljivi in so še vedno na slabem glasu, čeprav je tehnologija v vmesnem času bistveno napredovala.
Zahteve za brezžične sisteme za javljanje požara opisuje standard EN54-25, ki določa:
Za izpolnitev navedenih zahtev je potrebno ravnovesje med minimalno porabo energije, nadzorom nad delovanjem brezžičnega omrežja in hitrim prenosom alarmnih sporočil.
In kako deluje sistem SWING?
Za največjo možno zanesljivost delovanja brezžičnih povezav uporablja tehnologijo mrežnih mrež (ang. Mesh Wi-Fi). To pomeni, da brezžični javljalniki ne komunicirajo neposredno z radijskim vmesnikom, temveč z dvema svojima sosedoma. Za dodatno povečanje zanesljivosti ima vsaka naprava na razpolago dva frekvenčna pasova z več kanali. V primeru motenj se komunikacija samodejno preusmeri na drug frekvenčni pas ali kanal. Na takšen način alarmni signal vedno doseže vmesnik in nadzorno ploščo alarmne centrale v predpisanem času do deset sekund.
Za največjo možno zanesljivost delovanja javljanja požara brez lažnih alarmov pa lahko uporabimo javljalnike z edinstveno Siemensovo ASA tehnologijo (ASA = Advanced Signal Analysis). Takšen javljalnik vsebuje dva optična in dva termična senzorja, s pomočjo katerih ga lahko prilagodimo vsakemu okolju, vključno s paro, prahom in drugimi motilnimi vplivi. Zato proizvajalec pri uporabi ASA javljalnikov zagotavlja 100 odstotno garancijo brez lažnih alarmov.
S tehnologijo mrežnih mrež in ASA javljalniki nevarnosti požara dosežemo zanesljivo delovanje brezžičnega sistema za javljanje požara brez izpadov in lažnih alarmov, kar so bile poglavitne slabosti nekdanjih sistemov.
Kljub vsem izboljšavam brezžičnih rešitev prednostno vseeno priporočamo ožičenje, zato jih uporabljamo v redkejših primerih, kot so spomeniško zaščiteni ali arhitekturno zahtevni objekti, recimo cerkve, muzeji, knjižnice in podobno, ponekod pa tudi v pisarnah, ki se večkrat spreminjajo, v hotelih in začasnih instalacijah, kot so začasni poslovni prostori, sejmi, razstave in drugi.
Če vas o obravnavani temi zanima več informacij ali potrebujete nasvet v zvezi s konkretnim primerom, nas lahko pokličete na številko 01 292 79 05 ali nam pišite na naslov trzenje@akoda.si.
V praksi se večkrat srečamo s primeri, ko so kabelske povezave za video nadzorni sistem težko izvedljive in drage ali celo nemogoče. Takrat si lahko pomagamo z brezžičnimi rešitvami, ki so postale cenovno ugodne, enostavne in zanesljivejše.
Pred leti je veljalo, da so brezžični video nadzorni sistemi počasni, nezanesljivi in podvrženi različnim motilnim vplivom. Kar je načeloma držalo in je povezano z razvojem t.i. Wi-Fi tehnologije.
Brezžične povezave delujejo v skladu s standardom IEEE 802.11, ki je nastal šele leta 1997. Podpiral je pasovno širino 2 Mbps, kar je bilo prepočasno za večino uporabnosti, zato se naprave po tem standardu ne proizvajajo več.
Od leta 1999 se je omenjeni standard razvijal v zmogljivejše različice z oznakami 802.11b/a/g/n, do najnovejšega 802.11ac. Slednji uporablja dvopasovno brezžično tehnologijo, ki podpira hkratne povezave na frekvenčnih pasovih 2,4GHz in 5GHz ter pasovni širini 1300 Mbps na pasu 5GHz in do 450 Mbps na 2,4GHz.
Ena od večjih pomanjkljivosti brezžičnih omrežij je bila varnost, saj v primerjavi z žičnimi Ethernet omrežji omogočajo vdor brez fizične pristnosti. Vendar se je tudi ta z leti občutno izboljšala z zaščitnimi protokoli WPA in WPA2.
Osnovna principa za brezžične povezave sta dvotočkovni in večtočkovni, pri čemer mora med oddajnim in sprejemnim delom obstajati t.i. optična vidljivost.
Dvotočkovna povezava (PtP = Point to Point) je prenos med sprejemnikom in oddajnikom ter deluje na razdaljah do 30 km. Na takšen način lahko prenašamo slikovni signal posamezne kamere ali več kamer, ki so nameščene na oddaljeni lokaciji, do katere nimamo kabelske povezave.
Večtočkovna povezava (PtMP = Point to Multi Point) pa je prenos med sprejemnikom in več oddajniki oziroma kamerami, ki so v njegovem vidnem polju ter deluje na razdaljah do 20 km.
Pri brezžičnih rešitvah moramo prav tako ločiti brezžične kamere in prenos slike preko brezžičnega omrežja.
Brezžične kamere imajo običajno vgrajen dokaj preprost PtP vmesnik, s katerim jih povežemo v žično ali brezžično omrežje in so uporabne na kratkih razdaljah. Pri prenosu slike preko brezžičnega omrežja pa lahko uporabimo običajne analogne ali IP kamere, ki jih povežemo s t.i. dostopnimi točkami z opisanimi lastnostmi.
Kljub vsem izboljšavam še vedno velja, da je brezžični signal dovzeten za vplive iz okolja in lahko postane nestabilen. Zato takšne rešitve uporabljamo v redkejših primerih, kot so recimo gradbišča, kjer gre za začasno postavitev video nadzornega sistema, velika zunanja območja, urbana okolja in podobno.
Če vas o obravnavani temi zanima več informacij ali potrebujete nasvet v zvezi s konkretnim primerom, nas lahko pokličete na številko 01 292 79 05 ali nam pišite na naslov trzenje@akoda.si.
Kljub vsej sodobni tehniki in digitalizaciji so mehanski ključi še vedno najbolj razširjene varnostne priprave za omejitev in nadzor dostopa. Zato je pomembno, kako z njimi ravnamo, da ne zaidejo v neprave roke in da jih najdemo, kadar jih potrebujemo. Varno shranjevanje in dostop do ključev nam omogočajo omarice, kakršni sta KeyWatcher in KeyBank.
Ker smo o tem že govorili, samo spomnimo, kako takšna omarica deluje.
S takšnim načinom ravnanja s ključi pridobimo, da:
Rešitev je primerna za organizacije vseh dejavnosti in velikosti, saj omogočajo varno shranjevanje od nekaj, do nekaj sto ali celo tisoč ključev. Ker je zasnova sistema omaric modularna, jih lahko postopno dograjujemo v skladu s svojimi potrebami ali nameščamo na različne lokacije ter nadzorujemo in upravljamo iz enega mesta.
In v čem je ključna razlika med omaricama KeyWatcher in KeyBank?
V prvi so obeski s ključi v shranjevalnih utorih zaklenjeni, v drugi pa so samo vstavljeni in niso zaklenjeni. Kaj to pomeni?
Dostop do ključev je tudi v omaricah KeyBank še vedno omejen, saj lahko vrata omarice odpre samo uporabnik, ki ima dostop do ključev. Res je, da lahko vzame vsak ključ, vendar pa je to zabeleženo in lahko ugotovimo, če pride do zlorabe ključa.
Stopnja varnosti ključev je v omaricah KeyBank nekoliko nižja, vendar je tudi njihova cena temu primerno ugodnejša.
Če si želite ogledati, kako takšna omarica za ključe deluje v praksi, vas vabimo na ogled in kavico v naše podjetje, za kar nas pokličite na številko 01 292 79 05 ali nam pišite na naslov trzenje@akoda.si.
Kot ste najbrž opazili, je v zadnjih mesecih večina naših vsebin posvečena požarni varnosti. Razlog je preprost, in sicer precejšnje število požarov, med katerimi imajo nekateri občutne posledice za ljudi in okolje. Zato smo tokrat pripravili pregled devetih načinov za samodejno zaznavanje nevarnosti požara, ki so uporabni na različnih področjih.
Točkovni javljalniki. So najbolj razširjeni in široko uporabni avtomatski javljalniki nevarnosti požara. Poleg optičnih, ki zaznavajo dim in termičnih, ki zaznavajo toploto, poznamo tudi dvojne (optični, termični) in trojne (optični, termični, plin CO) točkovne javljalnike.
Linijski javljalniki. Njihovo delovanje temelji na infrardečem žarku med oddajnikom in sprejemnikom, ki ju namestimo na nasprotnih straneh varovanega prostora. Če se na poti žarka pojavi dim, ta oslabi, kar sproži alarm. Delujejo lahko tudi kot temperaturni javljalniki. V takšnem primeru zaznajo valovanje zraka, ki se pojavi zaradi povišane temperature. Razdalje delovanja linijskih javljalnikov so od 5 do 100 metrov.
Plamenski javljalniki. Delujejo na podlagi zaznavanja sevanja ognja v različnih svetlobnih področjih, od infrardečega do ultravijoličnega. V primerjavi s točkovnimi in linijskimi so prostorski javljalniki, vendar potrebujemo neposredno vidljivost med javljalnikom in mestom požara. Za zaznavanje ognja jih lahko uporabljamo znotraj in zunaj ter na večjih razdaljah.
Infrardeči javljalniki. Zaznavajo infrardeče sevanje, ki nastane zaradi pregrevanja. Delujejo kot prostorski javljalniki z zornim kotom približno 30 stopinj. Nadzorovano področje razdelimo na mrežo velikosti 4 x 4 do 62 x 62 polj, kjer za vsako polje nastavimo mejno vrednost temperature, nad katero se sproži alarm.
Aspiracijski javljalniki. V primerjavi s točkovnimi javljalniki, ki »čakajo«, da jih dosežeta dim ali toplota in so pasivni način, aspiracijski javljalniki z vsrkavanjem ves čas vzorčijo zrak v varovanem prostoru in so aktivni način zaznavanja nevarnosti požara. Občutljivost aspiracijskih javljalnikov je zato približno stokrat večja od točkovnih. Prav tako jih lahko uporabljamo v nečistih prostorih, kjer bi točkovni prožili lažne alarme.
Termični kabli. Sestavljeni so iz dveh vodnikov, ki ju ločuje izolacija. Če temperatura naraste preko t.i. nazivne temperature, izolacija popusti in nastane kratek stik, ki sproži alarm. Delovanje termičnega kabla je precej zanesljivo in ga lahko uporabljamo tudi v eksplozijsko nevarnih območjih.
Optični kabli. Njihovo delovanje temelji na laserskem žarku, ki potuje po optičnem kablu in zaznava temperaturo po vsej njegovi dolžini. Na posamezni krmilnik lahko priklopimo kabel dolžine 20 km, ki zaznava mesto nevarnosti požara do 25 cm natančno. Za uporabo v rudnikih, rafinerijah, skladiščih vnetljivih snovi in podobno je na razpolago tudi v eksplozijsko varni izvedbi.
Plinski javljalniki. V primerjavi z javljalniki plinov, ki zaznavajo pojav nevarnih plinov (npr. CO, CO2, butan/propan, metan, ipd.) ali pomanjkanje življenjsko pomembnih plinov (npr. kisika), plinski javljalniki odkrivajo pline, ki se pojavijo pri gorenju ali t.i. požarne pline kot so vodik, ogljikov monoksid, dušikov oksid in aromatski ogljikovodiki.
Video sistemi. Poznamo dva načina zaznavanja nevarnosti požara z video sistemi. Prvi je zaznavanje na podlagi žive slike, kjer posebni algoritmi ugotavljajo pojav dima in ognja. Drugi način pa je uporaba termičnih kamer, ki omogočajo merjenje temperature v nastavljivih senzorskih poljih. Pomembna prednost slednjih je možnost zaznavanja povišane temperature na zunanjih površinah in razdaljah nekaj sto metrov, kot so npr. odlagališča odpadkov, velika skladišča, stikališča in podobno.
Čeprav je delovanje nekaterih javljalnikov podobno ali vsaj primerljivo, je njihova izbira odvisna od številnih dejavnikov, kot so značilnosti varovanih področij, motilni dejavniki, prisotne vnetljive snovi in možni scenariji za nastanek požara, dostopnost za posamezni način javljanja nevarnosti in ne nazadnje tudi cena.
Če načrtujete ali posodabljate sistem za odkrivanje nevarnosti požara, iščete najboljšo možno rešitev za posamezno področje ali želite odpraviti moteče lažne alarme, nas po želji pokličite na številko 01 292 79 05 ali nam pišite na naslov trzenje@akoda.si.
PS: Nekaj povezanih vsebin pa si lahko ogledate na spodnjih povezavah:
Zakaj in kako se znebimo ionizacijskih javljalnikov požara?
Čeprav gre za dva različna sistema tehničnega varovanja, imata pristopna kontrola in javljanje vloma tudi nekatere stične točke. Zato je v določenih primerih smiselno in ekonomično, da ju uporabimo kot enovit ali kombiniran sistem. Kako takšna rešitev deluje in kakšne so njene prednosti?
Temeljna razlika med obema načinoma varovanja je njun namen. Javljanje vloma uporabljamo za zaznavanje vdorov v objekte od zunaj navznoter in je večinoma aktivno izven rednega delovnega časa ali uporabe prostorov. Pristopna kontrola pa je namenjena omejitvi in nadzoru dostopa do varovanih območij znotraj objektov v času, ko so ljudje prisotni.
V praksi oba sistema večinoma delujeta ločeno. To pomeni, da imamo sistem za javljanje vloma, ki ga ob prihodu v objekte in prostore izklopimo s številčno kodo ter sistem pristopne kontrole, kjer za dostop do območij ali prostorov uporabimo identifikacijsko kartico. Neredko pa srečujemo tudi primere, ko uporabnik z uporabo kartice vstopi v varovano območje, kjer nato posebej izklopi sistem javljanja vloma.
Ali lahko uporabo takšnega varovanja poenostavimo in kako?
Kot rečeno, imamo na razpolago enovito rešitev, ki nam omogoča obe uporabnosti. Njena osnova je sistem za javljanje vloma, pri katerem po potrebi uporabimo tudi čitalnike pristopne kontrole in nastavimo pravice uporabnikov za obe področji.
V takšnem primeru uporabnik ob vstopu v objekt izklopi javljanje vloma z uporabo identifikacijske kartice preko tipkovnice, ali pa to opravi pred vstopom v prostor preko čitalnika pristopne kontrole. In obratno, ko prostore zapusti, javljanje vloma ponovno aktivira s kartico preko čitalnika ali tipkovnice.
Kakšne so poglavitne prednosti takšne rešitve?
Udobje za uporabnike. Ker številčne kode niso več potrebne, temveč uporabljamo samo identifikacijske kartice in ker obeh sistemov ne upravljamo ločeno, temveč hkrati.
Manj lažnih alarmov. Ker uporabnikom ob vstopu v varovane prostore ni treba posebej izklopiti javljanja vloma, kar se včasih pozabi.
Prihranek pri električnih instalacijah. Ker potrebujemo manj kabelskih povezav kot pri dveh ločenih sistemih.
Enostavnejše upravljanje. Ker pravice - in morebitne spremembe - za pristopno kontrolo in javljanje vloma nastavimo na enem mestu, namesto v dveh povsem ločenih sistemih.
Enovite rešitve za pristopno kontrolo in javljanje vloma omogočajo sistemi SPC proizvajalca Siemens. In če vas zanimata možna tehnična rešitev in njena finančna ocena, nam to lahko sporočite tukaj.
Za več informacij o obravnavani temi pa nas po želji pokličite na številko 01 292 79 05 ali nam pišite na naslov trzenje@akoda.si.
Kot smo že govorili, poznamo različna okolja in področja v podjetjih in drugih organizacijah, kjer običajni točkovni, linijski in drugi javljalniki požara niso uporabni. Takšni primeri so lahko notranje in zunanje odpadne in skladiščne površine, visoka skladišča, pregrevanje naprav, proizvodni procesi in podobno. In ena od možnosti za odkrivanje nevarnosti požara je tudi video nadzorni sistem s termičnimi kamerami.
V primerjavi z običajno kamero, ki tvori sliko z vidno svetlobo, ustvari termična kamera - imenovana tudi infrardeča ali termografska - sliko z uporabo infrardeče svetlobe. To pomeni, da namesto 400 - 700 nanometerskega območja za vidno svetlobo, deluje na valovnih dolžinah do 14.000 nm. Nastalo sliko imenujemo termografska, uporabo takšnih kamer pa termografija.
Termične kamere so bile prvotno namenjene varnostnim potrebam, saj so uporabnikom omogočale, da so videli druge, ne da bi jih videli. Za iskanje ljudi v dimu jih na primer uporabljajo gasilci, v industriji z njimi nadziramo kakovost izdelkov, v veterini merimo povišano temperaturo živali, medtem ko so na področju požarne varnosti zaenkrat dokaj redke.
Princip zaznavanja nevarnosti požara temelji na opazovanju določenega območja in merjenju temperature v t.i. senzorskih poljih. Ta nam omogočajo, da temperature ne spremljamo na celotni sliki, s čimer se lahko izognemo določenim motilnim dejavnikom, kot so na primer razgreti izpuhi viličarjev in drugih vozil. Različne kamere imajo na voljo od 6 do 20 senzorskih polj.
Čeprav lahko merimo razne temperaturne spremembe, nas za požarno varnost najbolj zanima porast nad določeno mejo in hiter porast, kar sproži alarm, kot je na primer prikaz slike na alarmnem monitorju in zvočni signal, vključno z možnostjo povezave s požarno javljalno centralo.
Na trgu je na voljo precej termičnih kamer, vendar vse niso uporabne za odkrivanje nevarnosti požara.
Ena od omejitev je ločljivost, ki pri termičnih kamerah pogosto znaša približno 385 x 290 pikslov, saj za merjenje temperature potrebujemo določeno minimalno površino, ki znaša recimo 10 x 10 pikslov. To moramo zlasti upoštevati, če jih želimo uporabiti za opazovanje na večjih razdaljah. Druga omejitev so zorni koti kamer, saj smo do sedaj našli kamere z vodoravno vidno širino največ 60 do 70 stopinj.
Tretja slabost je, da s termično kamero vidimo omenjeno termografsko sliko, za pregled dogajanja in preverjanje vzroka alarma pa bi potrebovali tudi živo sliko. Čeprav poznamo kamere z dvojnim delovanjem, torej termičnim in svetlobnim, pa imajo že prej omenjene slabosti z ločljivostjo in vidnim kotom.
Merjenje temperature s termičnimi kamerami poteka na dva načina. Prvi je, da se celotna meritev opravi v kameri, ki nato posreduje alarm. Drugi način pa je, da del merjenja in alarmiranje izvaja programska oprema video sistema. Zato moramo v takšnem primeru poleg kamere uporabiti tudi snemalno napravo istega proizvajalca.
Za celovitost informacije naj omenimo, da termične kamere niso edina možnost zaznavanja nevarnosti požara z video sistemom. Poznamo namreč tudi način odkrivanja dima in ognja, ki deluje na živi sliki, o čemer bomo morda govorili kdaj drugič.
Prav tako pa termične kamere, ki so s strani proizvajalcev sicer opredeljene za ta namen, zaenkrat še niso certificirane v skladu s standardom EN54 za požarno varnost.
Če vas zanima možna rešitev in finančna ocena za obravnavano rešitev, nam lahko sporočite tukaj.
Za več informacij v zvezi z zaščito pred požarom in drugimi področji varnosti, nas pokličite na številko 01 292 79 05 ali nam pišite na naslov trzenje@akoda.si.
Podobne vsebine o različnih načinih odkrivanja nevarnosti požara pa si lahko ogledate tudi na spodnjih povezavah:
HotSpot: Inteligentni infrardeči javljalniki požara
Fibrolaser: Zaščita pred požarom na velikih razdaljah
Zgodnje odkrivanje nevarnosti požara z vzorčenjem zraka
Pred desetimi in več leti so bile kot gasilno sredstvo v stabilnih sistemih gašenja in gasilnih aparatih precej razširjene kemikalije, ki jih imenujemo F-plini. Vendar so to toplogredne snovi, ki vplivajo na spremembe podnebja. Zato je bila na podlagi Kjotskega protokola v Evropski skupnosti sprejeta vrsta uredb, ki določajo zahteve za celoten življenjski krog F-plinov, od izdelave in uvajanja do prenehanja njihove uporabe.
Pravna podlaga za opisane zahteve je Uredba ES 842/2006, ki jo je leta 2014 nadomestila Uredba ES 517/2014 in postavlja še strožje kriterije od prvotne.
V sistemih gašenja se največkrat uporabljajo fluorirani ogljikovodiki (HFC), perfluorirani ogljikovodiki (PFC) in žveplov heksaflourid (SF6). Najbolj znano gasilno sredstvo iz te skupine je na primer FM200. Uvajanje protipožarnih sistemov, ki uporabljajo PFC, je prepovedano od 4. julija 2007, uvajanje gasilnega sredstva HFC-23, ki je bilo nadomestilo za halon, pa je prepovedano od 1.1.2016, vendar starejši sistemi še vedno lahko delujejo.
Kako ugotovimo, ali gasilno sredstvo spada med F-pline?
V protipožarnih sistemih se običajno uporabljajo HFC-227ea (= FM200), HFC-125 in HFC-23. Perfluorirani ogljikovodiki (PFC), ki jih vsebujejo starejši sistemi, vključujejo perfluorobutan (PFC-31-10) in perfluorometan (PFC-14). Vrsto sredstva za gašenje najlaže določimo tako, da preverimo oznake na jeklenkah. Stabilni sistemi gašenja, ki so bili prodani na evropskem trgu po 1. aprilu 2008, morajo imeti tudi oznako z besedilom “Vsebuje fluorirane toplogredne pline, ki jih zajema Kjotski protokol”, na kateri sta med drugim navedeni vrsta in količina F-plina.
Kakšne so obveznosti upravljavca stabilnega sistema gašenja s F-plini?
Sistemi, ki uporabljajo F-pline, so razvrščeni v štiri skupine od A do D glede na količino gasilnega sredstva. Za vse skupine so obvezna naslednja določila:
Za stabilne sisteme gašenja, ki imajo več kot 155,3 kg gasilnega sredstva - npr. FM200 - je od 1.1.2015 obvezna tudi namestitev naprav za samodejno zaznavanje uhajanja plina in redno preverjanje vsake tri mesece.
Naprave za zaznavanje uhajanja lahko vključujejo sisteme za spremljanje teže ali tlačna stikala z avtomatskimi alarmi za opozarjanje upravljavca v primeru vsakršnega uhajanja. Uporabijo se lahko tudi drugi sistemi, ki spremljajo prisotnost fluoriranih toplogrednih plinov v zraku in se namestijo v prostoru, kjer so jeklenke s F-plinom.
Kadar odkrijemo uhajanje, mora upravljavec zagotoviti, da osebje, ki je za to usposobljeno in ima spričevalo, čim prej popravi ali zamenja jeklenko. Pred ponovno napolnitvijo moramo opraviti preskus uhajanja. Nadaljnje preverjanje moramo opraviti v roku enega meseca od odprave uhajanja, odvisno od okoliščin in na podlagi presoje osebe s spričevalom. Takrat začne teči čas do naslednjega rednega preverjanja uhajanja. Osebje s spričevalom, ki lahko uvaja, servisira in vzdržuje sisteme gašenja s F-plini, imajo pri nas tri podjetja, med katerimi je tudi naše.
Kako lahko takšen stabilni sistem gašenja posodobimo z ekološkim gasilnim sredstvom?
Pri zamenjavi F-plina z ekološko primernimi gasilnimi sredstvi zamenjamo še jeklenke, ventile in gasilne šobe sistema gašenja. Ustreznost cevi preverimo s hidravličnim izračunom, elektronski del sistema pa lahko ostane nespremenjen.
Če vas zanima finančna ocena zamenjave gasilnega sredstva, ki vsebuje F-plin, nam lahko sporočite na tej povezavi.
Za več informacij v zvezi z obravnavano temo ali sistemi gašenja nasploh pa nas lahko pokličete na številko 01 292 79 05 ali nam pišete na naslov trzenje@akoda.si.
Načrtovanje, izvedbo in vzdrževanje sistemov tehničnega varovanja objektov določajo ali obravnavajo različni predpisi, pravilniki, standardi, tehnične smernice in drugi dokumenti. Zato tokrat navajamo deset bolj ali manj znanih določil, ki jih največkrat srečujemo v praksi in njihove pomembnejše vsebine.
Licenci za načrtovanje in izvajanje sistemov tehničnega varovanja. Predpisuje ju Zakon o zasebnem varovanju, ki določa, da lahko posamezno navedeno dejavnost opravljajo samo gospodarski subjekti z veljavno licenco, ki jo na podlagi izpolnjevanja več pogojev podeli Ministrstvo za notranje zadeve. Pojma načrtovanje sistemov tehničnega varovanja in izvajanje sistemov tehničnega varovanja opisuje 5. člen omenjenega zakona.
Vzdrževanje sistemov aktivne požarne zaščite. Predpisuje ga Pravilnik o pregledovanju in preizkušanju vgrajenih sistemov aktivne požarne zaščite. Ta v 4. členu določa, da morajo investitorji, lastniki, uporabniki in upravljavci objektov skrbeti za redno vzdrževanje sistemov v skladu z navodili proizvajalcev opreme, ki ga lahko izvajajo samo pooblaščeni serviserji. Najbolj razširjeni sistemi aktivne požarne zaščite so naprave za odkrivanje, javljanje in gašenje požara, za odkrivanje in javljanje nevarnih plinov, za odvod dima in toplote in varnostna razsvetljava.
Preizkušanje sistemov aktivne požarne zaščite. Predpisuje ga isti pravilnik. Za razliko od vzdrževanja, ki ga izvajajo pooblaščeni serviserji, opravljajo preizkušanje pooblaščeni tehnični pregledniki, ki izdajajo tudi potrdila o njihovem brezhibnem delovanju. Veljavnost potrdil določa 22. člen pravilnika in znaša dve ali pet let.
Uporaba ionizacijskih javljalnikov požara. Obravnava jo Zakon o varstvu pred ionizirajočim sevanjem in jedrski varnosti ter Uredba o sevalnih dejavnostih, ki predpisujeta obveznosti uporabnikov. Servisiranje, vzdrževanje in demontažo javljalnikov lahko izvede samo podjetje, ki ima dovoljenje za izvajanje sevalne dejavnosti.
Nepremični sistemi gašenja s fluoriranimi toplogrednimi plini. Obravnava jih Uredba o uporabi fluoriranih toplogrednih plinov in ozonu škodljivih snovi. Nanaša se na sisteme, ki kot gasilno sredstvo uporabljajo t.i. F-pline, kot so HFC, PFC in SF6. Najbolj razširjeno gasilno sredstvo iz te skupine je FM-200, manj znana pa sta tudi CEA-410 in FE-13. Ključna obveznost uporabnikov takšnih sistemov je redno preverjanje uhajanja plinov, ki ga lahko opravljajo serviserji z ustreznim spričevalom. Takšno dovoljenje imajo pri nas samo tri podjetja.
Zaznavanje CO pri kurilnih napravah. Določa ga Pravilnik o zahtevah za vgradnjo kurilnih naprav, ki je izdan na podlagi Zakona o graditvi objektov. Ta predpisuje, da morajo biti v bivalnih in nebivalnih prostorih – kot so npr. kotlovnice – s kurilnimi napravami nameščeni t.i. senzorji CO, izdelani v skladu s standardom SIST EN 50291.
Pristopna kontrola na evakuacijskih poteh. Obravnava jo tehnična smernica TSG-1-001:2010, podrobneje pa jo razlaga t.i. Smernica 411. Upoštevati jo moramo, kadar električno zaklepanje omejuje izhod na evakuacijski poti. V takšnem primeru moramo poleg vrat namestiti tipko za izhod v sili oziroma panik terminal, ki izpolnjuje posebne zahteve glede delovanja, velikosti, barve in osvetljenosti.
Biometrijski varnostni ukrepi. Določa jih Zakon o varstvu osebnih podatkov v 78. do 81. členu, ki jih dopušča zgolj v izjemnih primerih. V javnem sektorju, kadar tako določa zakonodaja, v zasebenem sektorju pa le, če so nujno potrebni za opravljanje dejavnosti ali varnost ljudi, premoženja ali podatkov, za kar moramo predhodno pridobiti odločbo informacijskega pooblaščenca.
Videonadzor. Prav tako ga obravnava Zakon o varstvu osebnih podatkov. Ta določa, da je dovoljeno v delovnih prostorih videonadzor izvajati samo izjemoma, prepovedan pa je izven delovnih prostorov, posebej v garderobah, dvigalih in sanitarnih prostorih. Pred uvedbo se mora delodajalec posvetovati z reprezentativnim sindikatom zaposlenih.
Posnetki video nadzornega sistema. Obravnava jih isti zakon, ki posnetke varnostnih kamer opredeljuje kot zbirko osebnih podatkov. Zato v 24. do 26. členu določa, da mora pravna oseba zagotoviti njihovo varnost, določiti odgovorne osebe za dostop in evidentirati vse dostope do posnetkov (kdo, kdaj in kaj), kar najlažje uredimo z ustrezno programsko opremo za upravljanje video nadzornega sistema.
Več informacij o nekaterih temah se nahaja na označenih povezavah.
Če vas katero od področij posebej zanima ali bi ga želeli urediti in potrebujete pomoč, nam to lahko sporočite na naslov trzenje@akoda.si in kontaktirali vas bomo najkasneje v roku enega delovnega dne.
Čeprav gre za dva različna sistema tehničnega varovanja, imata pristopna kontrola in javljanje vloma tudi nekatere stične točke. Zato je v določenih primerih smiselno in ekonomično, da ju uporabimo kot enovit ali kombiniran sistem. Kako takšna rešitev deluje in kakšne so njene prednosti?
Temeljna razlika med obema načinoma varovanja je njun namen. Javljanje vloma uporabljamo za zaznavanje vdorov v objekte od zunaj navznoter in je večinoma aktivno izven rednega delovnega časa ali uporabe prostorov. Pristopna kontrola pa je namenjena omejitvi in nadzoru dostopa do varovanih območij znotraj objektov v času, ko so ljudje prisotni.
V praksi oba sistema večinoma delujeta ločeno. To pomeni, da imamo sistem za javljanje vloma, ki ga ob prihodu v objekte in prostore izklopimo s številčno kodo ter sistem pristopne kontrole, kjer za dostop do območij ali prostorov uporabimo identifikacijsko kartico. Neredko pa srečujemo tudi primere, ko uporabnik z uporabo kartice vstopi v varovano območje, kjer nato posebej izklopi sistem javljanja vloma.
Ali lahko uporabo takšnega varovanja poenostavimo in kako?
Kot rečeno, imamo na razpolago enovito rešitev, ki nam omogoča obe uporabnosti. Njena osnova je sistem za javljanje vloma, pri katerem po potrebi uporabimo tudi čitalnike pristopne kontrole in nastavimo pravice uporabnikov za obe področji.
V takšnem primeru uporabnik ob vstopu v objekt izklopi javljanje vloma z uporabo identifikacijske kartice preko tipkovnice, ali pa to opravi pred vstopom v prostor preko čitalnika pristopne kontrole. In obratno, ko prostore zapusti, javljanje vloma ponovno aktivira s kartico preko čitalnika ali tipkovnice.
Kakšne so poglavitne prednosti takšne rešitve?
Udobje za uporabnike. Ker številčne kode niso več potrebne, temveč uporabljamo samo identifikacijske kartice in ker obeh sistemov ne upravljamo ločeno, temveč hkrati.
Manj lažnih alarmov. Ker uporabnikom ob vstopu v varovane prostore ni treba posebej izklopiti javljanja vloma, kar se včasih pozabi.
Prihranek pri električnih instalacijah. Ker potrebujemo manj kabelskih povezav kot pri dveh ločenih sistemih.
Enostavnejše upravljanje. Ker pravice - in morebitne spremembe - za pristopno kontrolo in javljanje vloma nastavimo na enem mestu, namesto v dveh povsem ločenih sistemih.
Enovite rešitve za pristopno kontrolo in javljanje vloma omogočajo sistemi SPC proizvajalca Siemens. In če vas zanimata možna tehnična rešitev in njena finančna ocena, nam to lahko sporočite tukaj.
Za več informacij o obravnavani temi pa nas po želji pokličite na številko 01 292 79 05 ali nam pišite na naslov trzenje@akoda.si.
Kot smo že govorili, poznamo različna okolja in področja v podjetjih in drugih organizacijah, kjer običajni točkovni, linijski in drugi javljalniki požara niso uporabni. Takšni primeri so lahko notranje in zunanje odpadne in skladiščne površine, visoka skladišča, pregrevanje naprav, proizvodni procesi in podobno. In ena od možnosti za odkrivanje nevarnosti požara je tudi video nadzorni sistem s termičnimi kamerami.
V primerjavi z običajno kamero, ki tvori sliko z vidno svetlobo, ustvari termična kamera - imenovana tudi infrardeča ali termografska - sliko z uporabo infrardeče svetlobe. To pomeni, da namesto 400 - 700 nanometerskega območja za vidno svetlobo, deluje na valovnih dolžinah do 14.000 nm. Nastalo sliko imenujemo termografska, uporabo takšnih kamer pa termografija.
Termične kamere so bile prvotno namenjene varnostnim potrebam, saj so uporabnikom omogočale, da so videli druge, ne da bi jih videli. Za iskanje ljudi v dimu jih na primer uporabljajo gasilci, v industriji z njimi nadziramo kakovost izdelkov, v veterini merimo povišano temperaturo živali, medtem ko so na področju požarne varnosti zaenkrat dokaj redke.
Princip zaznavanja nevarnosti požara temelji na opazovanju določenega območja in merjenju temperature v t.i. senzorskih poljih. Ta nam omogočajo, da temperature ne spremljamo na celotni sliki, s čimer se lahko izognemo določenim motilnim dejavnikom, kot so na primer razgreti izpuhi viličarjev in drugih vozil. Različne kamere imajo na voljo od 6 do 20 senzorskih polj.
Čeprav lahko merimo razne temperaturne spremembe, nas za požarno varnost najbolj zanima porast nad določeno mejo in hiter porast, kar sproži alarm, kot je na primer prikaz slike na alarmnem monitorju in zvočni signal, vključno z možnostjo povezave s požarno javljalno centralo.
Na trgu je na voljo precej termičnih kamer, vendar vse niso uporabne za odkrivanje nevarnosti požara.
Ena od omejitev je ločljivost, ki pri termičnih kamerah pogosto znaša približno 385 x 290 pikslov, saj za merjenje temperature potrebujemo določeno minimalno površino, ki znaša recimo 10 x 10 pikslov. To moramo zlasti upoštevati, če jih želimo uporabiti za opazovanje na večjih razdaljah. Druga omejitev so zorni koti kamer, saj smo do sedaj našli kamere z vodoravno vidno širino največ 60 do 70 stopinj.
Tretja slabost je, da s termično kamero vidimo omenjeno termografsko sliko, za pregled dogajanja in preverjanje vzroka alarma pa bi potrebovali tudi živo sliko. Čeprav poznamo kamere z dvojnim delovanjem, torej termičnim in svetlobnim, pa imajo že prej omenjene slabosti z ločljivostjo in vidnim kotom.
Merjenje temperature s termičnimi kamerami poteka na dva načina. Prvi je, da se celotna meritev opravi v kameri, ki nato posreduje alarm. Drugi način pa je, da del merjenja in alarmiranje izvaja programska oprema video sistema. Zato moramo v takšnem primeru poleg kamere uporabiti tudi snemalno napravo istega proizvajalca.
Za celovitost informacije naj omenimo, da termične kamere niso edina možnost zaznavanja nevarnosti požara z video sistemom. Poznamo namreč tudi način odkrivanja dima in ognja, ki deluje na živi sliki, o čemer bomo morda govorili kdaj drugič.
Prav tako pa termične kamere, ki so s strani proizvajalcev sicer opredeljene za ta namen, zaenkrat še niso certificirane v skladu s standardom EN54 za požarno varnost.
Če vas zanima možna rešitev in finančna ocena za obravnavano rešitev, nam lahko sporočite tukaj.
Za več informacij v zvezi z zaščito pred požarom in drugimi področji varnosti, nas pokličite na številko 01 292 79 05 ali nam pišite na naslov trzenje@akoda.si.
Podobne vsebine o različnih načinih odkrivanja nevarnosti požara pa si lahko ogledate tudi na spodnjih povezavah:
HotSpot: Inteligentni infrardeči javljalniki požara
Fibrolaser: Zaščita pred požarom na velikih razdaljah
Zgodnje odkrivanje nevarnosti požara z vzorčenjem zraka
Pred desetimi in več leti so bile kot gasilno sredstvo v stabilnih sistemih gašenja in gasilnih aparatih precej razširjene kemikalije, ki jih imenujemo F-plini. Vendar so to toplogredne snovi, ki vplivajo na spremembe podnebja. Zato je bila na podlagi Kjotskega protokola v Evropski skupnosti sprejeta vrsta uredb, ki določajo zahteve za celoten življenjski krog F-plinov, od izdelave in uvajanja do prenehanja njihove uporabe.
Pravna podlaga za opisane zahteve je Uredba ES 842/2006, ki jo je leta 2014 nadomestila Uredba ES 517/2014 in postavlja še strožje kriterije od prvotne.
V sistemih gašenja se največkrat uporabljajo fluorirani ogljikovodiki (HFC), perfluorirani ogljikovodiki (PFC) in žveplov heksaflourid (SF6). Najbolj znano gasilno sredstvo iz te skupine je na primer FM200. Uvajanje protipožarnih sistemov, ki uporabljajo PFC, je prepovedano od 4. julija 2007, uvajanje gasilnega sredstva HFC-23, ki je bilo nadomestilo za halon, pa je prepovedano od 1.1.2016, vendar starejši sistemi še vedno lahko delujejo.
Kako ugotovimo, ali gasilno sredstvo spada med F-pline?
V protipožarnih sistemih se običajno uporabljajo HFC-227ea (= FM200), HFC-125 in HFC-23. Perfluorirani ogljikovodiki (PFC), ki jih vsebujejo starejši sistemi, vključujejo perfluorobutan (PFC-31-10) in perfluorometan (PFC-14). Vrsto sredstva za gašenje najlaže določimo tako, da preverimo oznake na jeklenkah. Stabilni sistemi gašenja, ki so bili prodani na evropskem trgu po 1. aprilu 2008, morajo imeti tudi oznako z besedilom “Vsebuje fluorirane toplogredne pline, ki jih zajema Kjotski protokol”, na kateri sta med drugim navedeni vrsta in količina F-plina.
Kakšne so obveznosti upravljavca stabilnega sistema gašenja s F-plini?
Sistemi, ki uporabljajo F-pline, so razvrščeni v štiri skupine od A do D glede na količino gasilnega sredstva. Za vse skupine so obvezna naslednja določila:
Za stabilne sisteme gašenja, ki imajo več kot 155,3 kg gasilnega sredstva - npr. FM200 - je od 1.1.2015 obvezna tudi namestitev naprav za samodejno zaznavanje uhajanja plina in redno preverjanje vsake tri mesece.
Naprave za zaznavanje uhajanja lahko vključujejo sisteme za spremljanje teže ali tlačna stikala z avtomatskimi alarmi za opozarjanje upravljavca v primeru vsakršnega uhajanja. Uporabijo se lahko tudi drugi sistemi, ki spremljajo prisotnost fluoriranih toplogrednih plinov v zraku in se namestijo v prostoru, kjer so jeklenke s F-plinom.
Kadar odkrijemo uhajanje, mora upravljavec zagotoviti, da osebje, ki je za to usposobljeno in ima spričevalo, čim prej popravi ali zamenja jeklenko. Pred ponovno napolnitvijo moramo opraviti preskus uhajanja. Nadaljnje preverjanje moramo opraviti v roku enega meseca od odprave uhajanja, odvisno od okoliščin in na podlagi presoje osebe s spričevalom. Takrat začne teči čas do naslednjega rednega preverjanja uhajanja. Osebje s spričevalom, ki lahko uvaja, servisira in vzdržuje sisteme gašenja s F-plini, imajo pri nas tri podjetja, med katerimi je tudi naše.
Kako lahko takšen stabilni sistem gašenja posodobimo z ekološkim gasilnim sredstvom?
Pri zamenjavi F-plina z ekološko primernimi gasilnimi sredstvi zamenjamo še jeklenke, ventile in gasilne šobe sistema gašenja. Ustreznost cevi preverimo s hidravličnim izračunom, elektronski del sistema pa lahko ostane nespremenjen.
Če vas zanima finančna ocena zamenjave gasilnega sredstva, ki vsebuje F-plin, nam lahko sporočite na tej povezavi.
Za več informacij v zvezi z obravnavano temo ali sistemi gašenja nasploh pa nas lahko pokličete na številko 01 292 79 05 ali nam pišete na naslov trzenje@akoda.si.
Načrtovanje, izvedbo in vzdrževanje sistemov tehničnega varovanja objektov določajo ali obravnavajo različni predpisi, pravilniki, standardi, tehnične smernice in drugi dokumenti. Zato tokrat navajamo deset bolj ali manj znanih določil, ki jih največkrat srečujemo v praksi in njihove pomembnejše vsebine.
Licenci za načrtovanje in izvajanje sistemov tehničnega varovanja. Predpisuje ju Zakon o zasebnem varovanju, ki določa, da lahko posamezno navedeno dejavnost opravljajo samo gospodarski subjekti z veljavno licenco, ki jo na podlagi izpolnjevanja več pogojev podeli Ministrstvo za notranje zadeve. Pojma načrtovanje sistemov tehničnega varovanja in izvajanje sistemov tehničnega varovanja opisuje 5. člen omenjenega zakona.
Vzdrževanje sistemov aktivne požarne zaščite. Predpisuje ga Pravilnik o pregledovanju in preizkušanju vgrajenih sistemov aktivne požarne zaščite. Ta v 4. členu določa, da morajo investitorji, lastniki, uporabniki in upravljavci objektov skrbeti za redno vzdrževanje sistemov v skladu z navodili proizvajalcev opreme, ki ga lahko izvajajo samo pooblaščeni serviserji. Najbolj razširjeni sistemi aktivne požarne zaščite so naprave za odkrivanje, javljanje in gašenje požara, za odkrivanje in javljanje nevarnih plinov, za odvod dima in toplote in varnostna razsvetljava.
Preizkušanje sistemov aktivne požarne zaščite. Predpisuje ga isti pravilnik. Za razliko od vzdrževanja, ki ga izvajajo pooblaščeni serviserji, opravljajo preizkušanje pooblaščeni tehnični pregledniki, ki izdajajo tudi potrdila o njihovem brezhibnem delovanju. Veljavnost potrdil določa 22. člen pravilnika in znaša dve ali pet let.
Uporaba ionizacijskih javljalnikov požara. Obravnava jo Zakon o varstvu pred ionizirajočim sevanjem in jedrski varnosti ter Uredba o sevalnih dejavnostih, ki predpisujeta obveznosti uporabnikov. Servisiranje, vzdrževanje in demontažo javljalnikov lahko izvede samo podjetje, ki ima dovoljenje za izvajanje sevalne dejavnosti.
Nepremični sistemi gašenja s fluoriranimi toplogrednimi plini. Obravnava jih Uredba o uporabi fluoriranih toplogrednih plinov in ozonu škodljivih snovi. Nanaša se na sisteme, ki kot gasilno sredstvo uporabljajo t.i. F-pline, kot so HFC, PFC in SF6. Najbolj razširjeno gasilno sredstvo iz te skupine je FM-200, manj znana pa sta tudi CEA-410 in FE-13. Ključna obveznost uporabnikov takšnih sistemov je redno preverjanje uhajanja plinov, ki ga lahko opravljajo serviserji z ustreznim spričevalom. Takšno dovoljenje imajo pri nas samo tri podjetja.
Zaznavanje CO pri kurilnih napravah. Določa ga Pravilnik o zahtevah za vgradnjo kurilnih naprav, ki je izdan na podlagi Zakona o graditvi objektov. Ta predpisuje, da morajo biti v bivalnih in nebivalnih prostorih – kot so npr. kotlovnice – s kurilnimi napravami nameščeni t.i. senzorji CO, izdelani v skladu s standardom SIST EN 50291.
Pristopna kontrola na evakuacijskih poteh. Obravnava jo tehnična smernica TSG-1-001:2010, podrobneje pa jo razlaga t.i. Smernica 411. Upoštevati jo moramo, kadar električno zaklepanje omejuje izhod na evakuacijski poti. V takšnem primeru moramo poleg vrat namestiti tipko za izhod v sili oziroma panik terminal, ki izpolnjuje posebne zahteve glede delovanja, velikosti, barve in osvetljenosti.
Biometrijski varnostni ukrepi. Določa jih Zakon o varstvu osebnih podatkov v 78. do 81. členu, ki jih dopušča zgolj v izjemnih primerih. V javnem sektorju, kadar tako določa zakonodaja, v zasebenem sektorju pa le, če so nujno potrebni za opravljanje dejavnosti ali varnost ljudi, premoženja ali podatkov, za kar moramo predhodno pridobiti odločbo informacijskega pooblaščenca.
Videonadzor. Prav tako ga obravnava Zakon o varstvu osebnih podatkov. Ta določa, da je dovoljeno v delovnih prostorih videonadzor izvajati samo izjemoma, prepovedan pa je izven delovnih prostorov, posebej v garderobah, dvigalih in sanitarnih prostorih. Pred uvedbo se mora delodajalec posvetovati z reprezentativnim sindikatom zaposlenih.
Posnetki video nadzornega sistema. Obravnava jih isti zakon, ki posnetke varnostnih kamer opredeljuje kot zbirko osebnih podatkov. Zato v 24. do 26. členu določa, da mora pravna oseba zagotoviti njihovo varnost, določiti odgovorne osebe za dostop in evidentirati vse dostope do posnetkov (kdo, kdaj in kaj), kar najlažje uredimo z ustrezno programsko opremo za upravljanje video nadzornega sistema.
Več informacij o nekaterih temah se nahaja na označenih povezavah.
Če vas katero od področij posebej zanima ali bi ga želeli urediti in potrebujete pomoč, nam to lahko sporočite na naslov trzenje@akoda.si in kontaktirali vas bomo najkasneje v roku enega delovnega dne.
Za zgodnje odkrivanje in preprečevanje nevarnosti požara lahko izkoristimo različne fizikalne lastnosti nastajanja ognja. Najbolj znana in razširjena metoda je zaznavanje dima z optičnimi javljalniki požara. Vendar iz različnih razlogov vedno in povsod niso uporabni. Takrat moramo izbrati drugačno tehnološko rešitev, med katerimi je tudi infrardeči javljalnik požara.
V praksi večkrat ne moremo zagotoviti, da dimni plini, ki nastanejo pri razvoju požara, pravočasno in zanesljivo dosežejo optični javljalnik požara. Dovolj je recimo že stalen prepih zaradi odprtih oken in vrat ali močan prezračevalni sistem. Podobno velja za pregrevanje ali tlenje, pri katerem ne nastane zadostna količina dimnih delcev za optični javljalnik požara ter za hiter nastanek ognja, visoke strope in na prostem.
V takšnih primerih lahko zaznamo nastalo toplotno sevanje, kar nam omogoča inteligentni infrardeči javljalnik HotSpot. Ime, ki v prevodu pomeni Vroča točka, izhaja iz nevarnosti pregretja, isker in podobnih pojavov, ki lahko zanetijo požar.
Kako deluje?
Princip delovanja javljalnika temelji na opazovanju toplotne slike nadzorovanih predmetov ali območij, pri katerem zaznamo ogretost, pregretost ali gorenje.
Javljalnik HotSpot je toplotna kamera, opremljena z inovativno infrardečo merilno tehnologijo. Nadzorovano območje se s pomočjo infrardeče optike projecira v matriko velikosti 4 x 4 do 62 x 62 temperaturno občutljivih polj. Za vsako polje ali skupino polj s pomočjo programske opreme določimo toplotno občutljivost z ločljivostjo polovice, ene, ali deset stopinj Celzija.Tako javljalnik povsem prilagodimo varovanemu področju. Njegov reakcijski čas je desetinka sekunde, kar pomeni, da nevarnost javi praktično takoj.
Pred infrardečim senzorjem javljalnika je poseben zaslon, ki preprečuje vpliv gibanja zraka in ga ščiti pred prahom, umazanijo in vlago. Pri tem meritev temperature senzorskih polj ni odvisna od oddaljenosti nadzorovanega območja.
Poleg senzorja ima javljalnik tudi klasično kamero, ki je namenjena za lažjo orientacijo in poravnavo zornega kota.
Javljalnike lahko priključimo na adresno požarno centralo povezane v zanko ali na klasično centralo preko releja za alarm in napako. Posebna izvedba javljalnika pa omogoča tudi namestitev v eksplozijsko nevarna področja (Ex cona 20).
Kje je uporaben?
Z infrardečim javljalnikom HotSpot lahko nadzorujemo transportne pasove in druge transportne sisteme, dele naprav in strojev, kot so pogonski valji, motorji, vlečne verige in jermeni, snovi v razsutem stanju v skladiščih, pri recikliranju in na prostem, pri katerih obstaja možnost samovžiga, in podobno, torej mirujoče in premikajoče dogajanje.
Za lažjo predstavo si prikaz delovanja infrardečega javljalnika HotSpot lahko ogledate na tej povezavi.
Za več informacij o inteligentnem infrardečem javljalniku požara HotSpot nas lahko pokličete na številko 01 292 79 05 ali nam pišete na naslov trzenje@akoda.si.
V številnih organizacijah ključe prostorov, službenih vozil in druge opažamo na pultih ali razobešene na kljukicah v bolj ali manj varnih omaricah. Še več ključev pa imajo zaposleni stalno pri sebi in po predalih ter včasih še sami ne vedo, da in kje jih imajo. Vse to nekako deluje, dokler se ne zgodi nekaj nepričakovanega.
To so lahko doma pozabljeni ključi, zaradi česar ne moremo v pisarno ali drug prostor. Nepričakovana odsotnost zaposlenega, ki ima ključ za dostop, katerega nujno potrebujemo. Ali iskanje pomembnega ključa, ki ga morda uporabljamo redko, zato niti ne vemo, pri kom se nahaja. V najboljšem primeru je posledica slaba volja vpletenih, v najslabšem pa lahko nastane tudi nepotrebna škoda.
Vsemu temu, predvsem pa iskanju ključev, kadar jih zares potrebujemo, se lahko izognemo, če imamo urejeno in varno shranjene v omarici, kakršna je KeyWatcher.
Čeprav smo o tem že govorili, naj vseeno še enkrat spomnimo, kako takšna omarica deluje:
Ker je pri nas nameščenih že nekaj sto takšnih omaric, opažamo, da jih kupci uporabljajo za različne potrebe. Za shranjevanje ključev pisarn in drugih prostorov, ki so v uporabi vsakodnevno. Za shranjevanje rezervnih ključev ali ključev posebnih prostorov, ki se uporabljajo redko. Za shranjevanje pomembnejših ključev izven rednega delovnega časa. Za ključe službenih vozil in podobno, odvisno od potreb posameznega okolja.
Izkušnje prav tako kažejo, da so omarice KeyWatcher robustne pred okvarami, preproste za uporabo in praktično neuničljive, saj tudi po desetih letih izgledajo skoraj kot nove. Zato so koristna naložba za najmanj eno do dve desetletji.
Rešitev je primerna za organizacije vseh dejavnosti in velikosti, saj omogočajo varno shranjevanje od nekaj, do nekaj sto ali celo tisoč ključev. Ker je zasnova sistema omaric modularna, jih lahko postopno dograjujemo v skladu s svojimi potrebami ali nameščamo na različne lokacije ter nadzorujemo in upravljamo iz enega mesta.
Če se želite znebiti iskanja in potrebujete varno shranjevanje ključev, nas pokličite na številko 01 292 79 05 ali nam pišite na naslov trzenje@akoda.si. Po želji pa si delovanje takšne omarice lahko ogledate v našem podjetju.
Znano je, da so v času odsotnosti zaradi dopustov med najbolj zaposlenimi ravno vlomilci. In da pri nas v stanovanjske objekte vlomijo povprečno vsake tri ure. Ker marsikateri takšen neželen - in predvsem neprijeten - obisk lahko preprečimo, tokrat navajamo sedem nasvetov za varen dom med poletnimi počitnicami.
Mehanska zaščita. V stanovanjskih hišah to pomenijo protivlomna vrata in kovinske rešetke na oknih, saj se večina vlomov zgodi skozi vhode in pritlična okna. Za stanovanja v nadstropjih pa običajno zadoščajo protivlomna vrata. Ker se vlomilci včasih ne branijo niti plezanja preko balkonov, je zelo priporočljivo, da odstranimo tudi vse, kar bi jim pri tem lahko pomagalo.
Alarmne naprave. So zagotovo med najbolj učinkovitimi načini zaščite v času naše odsotnosti. Če varnostnih naprav še nimamo, jih lahko začasno najamemo. V takšnem primeru varnostno podjetje namesti brezžične elemente. Pomembna dejavnika pri alarmnih sistemih sta zvočna signalizacija znotraj in zunaj objekta, ki naj bi prestrašila in pregnala vlomilce ter povezava s sprejemnim centrom varnostne službe, ki posreduje v primeru sprožitve alarma. Nobenega smisla namreč nima, da alarmno sporočilo prejememo zgolj na svoj telefon stotine ali tisoče kilometrov od doma, kjer si ne moremo veliko pomagati.
Preprečevalno učinkujejo tudi varnostne kamere, čeprav so se jih vsaj poklicni vlomilci navadili in delujejo zakriti.
Osvetlitev. Vlomilci ne marajo svetlobe, zato so dober varnostni ukrep zunanje senzorske luči, ki se vklopijo že ob približevanju objektu. Hkrati lahko opozorijo tudi sosede, da postanejo pozornejši na sumljivo dogajanje.
Sosedi. Najbrž se marsikdo še spomni nesrečnih prigod, ko so se vlomilci predstavili kot selitveni servis in so jim sosedi celo pomagali prazniti hišo ali stanovanje. Temu se bomo zagotovo izognili, če sosedom, ki jim zaupamo, povemo, da bomo odsotni in jih zaprosimo, da v primeru neobičajnega dogajanja v bližini našega doma pokličejo policijo. Kakor morda tudi, da nam izpraznijo poštni nabiralnik in zalijejo rože, saj tako ne bo povsem očitno, da smo odsotni.
Znaki odsotnosti. Poln poštni nabiralnik in spuščene rolete na oknih sta dokaj zanesljiva znaka, da doma ni nikogar, kar je pravi izziv in vaba za vlomilce. Zato pred odhodom na dopust ne pozabimo odjaviti vsaj časopisov in se s sosedi, prijatelji ali sorodniki dogovorimo za praznenje nabiralnika.
Pes čuvaj. Prav tako poznano je, da se vlomilci vsaj izogibajo, če ne celo bojijo psov. Kar seveda ne pomeni, da moramo za čas odsotnosti nabaviti štirinožnega čuvaja. Dovolj bo, da si priskrbimo nekaj nalepk z napisom »Pozor hud pes« s sliko čim bolj nevarnega kosmatinca - in poleg vhodnih vrat postavimo posodo za vodo -, kar nam bo nadležne obiske odvračalo vse leto.
Družbeni mediji. Nekoč so vlomilci spremljali družabne kronike in v stanovanjske objekte vlomili, ko je bila vsa družina odsotna zaradi poroke, pogreba ali drugega podobnega dogodka. Danes spremljajo družbene medije, kot so Facebook, Instagram in Twitter. Zato ni preveč modro razglašati, kdaj smo ali bomo odsotni, saj nas doma lahko pričaka naprijetno presenečenje.
In če se vseeno zgodi?
Kadar kljub vsej previdnosti postanete žrtev vloma, se ob prihodu domov ničesar ne dotikajte in ne pospravljajte morebitnega razdejanja, temveč takoj pokličite policijo, ki bo morda našla uporabne sledi za storilci in zavarovalnico, da oceni nastalo škodo.
Če želite pred odhodom na dopust doma vgraditi alarmni sistem ali varnostne kamere, pokličite na številko 01 292 79 05 ali nam pišite na naslov trzenje@akoda.si.
Čeprav ne želimo dramatizirati, ali nesreče izkoriščati za svojo promocijo, naj ob požaru na Vrhniki vseeno spomnimo na nekaj pomembnejših dejstev o požarni varnosti v podjetjih in drugih organizacijah. Kajti, ko bo dogodek čez nekaj dni izginil iz medijev ter bomo pozabili na pretresljive posnetke in zgodbe vpletenih, bo večinoma vse ponovno teklo po starem. Kaj bi želeli opozoriti?
Prvič. Nevarnost požara je v delovnem in poslovnem okolju prisotna vedno in povsod ter je ne moremo odpraviti. S požarno varnostnimi ukrepi jo lahko edino zmanjšamo, čim prej zaznavamo in preprečimo, preden preraste v uničujoči ogenj.
Drugič. Kot smo že omenili, uradne evidence v podjetjih vsako leto beležijo več kot sto požarov, kar pomeni povprečno dva tedensko. Še nekajkrat toliko pa je pojavov dima ali manjšega plamena, ki jih zaposleni pravočasno pogasijo sami, ne da bi vodilni zanje sploh izvedeli.
Tretjič. Če se požar zgodi npr. v strežniškem prostoru in v podjetju ostanejo brez informacijske podpore, je to pretežno notranja zadeva. Če nastane požar, s katerim se ukvarja nekaj sto gasilcev, zaradi katerega je potrebna evakuacija prebivalcev ter je onesnaženo okolje, pa to pomeni ogrožanje splošne varnosti.
Četrtič. V urbanih okoljih ali njihovi neposredni bližini so pri nas številni objekti z višjo ali visoko stopnjo požarne ogroženosti. Zato se nesreča s podobnimi ali še hujšimi posledicami lahko zgodi skoraj kjerkoli v Sloveniji.
Petič. Ker je požarna varnost ena od naših osnovnih dejavnosti, lahko z veliko gotovostjo trdimo, da vsaj 80 odstotkov objektov, s katerimi se srečujemo pri svojem delu, nima ustrezno urejenih niti osnovnih požarno varnostnih ukrepov. Kaj to pomeni?
Upoštevanje predpisov, priporočil strokovnjakov in odločb požarnih inšpekcijskih služb. Ustrezna pokritost prostorov z napravami za aktivno požarno zaščito, kot so sistemi za javljanje požara in plina, odvod dima in toplote ter varnostno razsvetljavo. Brezhibno delovanje, posodabljanje in redno vzdrževanje omenjenih naprav v skladu s predpisi in priporočili proizvajalcev.
Šestič. Ugovor, da v podjetjih za požarno varnost ni denarja, ne drži. Marsikje bi lahko stanje bistveno izboljšali že za nižjo ceno, kot stane službeni avto srednjega kakovostnega razreda. Razlog za opisana dejstva je, da požarne varnosti ne jemljemo dovolj resno ter ne upoštevamo možnih notranjih in širših zunanjih posledic zaradi zanemarjanja požarno varnostnih ukrepov.
In sedmič. Ignoriranje odgovornosti za požarno varnost ni vedno prisotno samo pri vodilnih, temveč so pogosto precej ravnodušni tudi zaposleni, ki so neposredno zadolženi za požarno varnost.
Kaj lahko pri tem naredimo?
Za začetek bi morali neposredno zadolženi bolje in vztrajneje argumentirati ukrepe za požarno varnost, vodilni pa pozorneje prisluhniti in upoštevati njihove predloge.
In kako vam lahko pomagamo?
Prednostno svetujemo, načrtujemo, vgrajujemo in vzdržujemo sisteme za aktivno požarno zaščito, sodelujemo pa tudi pri različnih drugih vprašanjih s področja požarne varnosti.
Če torej potrebujete mnenje, nasvet ali pomoč na obravnavanem področju, nam pišite na naslov trzenje@akoda.si ali nas pokličite na številko 01 292 79 05.
Govorne naprave - t.i. domofone ali video domofone - uporabljamo predvsem za komunikacijo z obiskovalci in odpiranje vhodov. Ker so namenjene za nadzor in omejitev pristopa, so del sistema varovanja delovnega, poslovnega ali zasebnega okolja. Pogosto pa so tudi prvi stik obiskovalcev z našim podjetjem ali organizacijo. In čeprav jim običajno ne posvečamo veliko pozornosti, so lahko razlog za različne zaplete in slabo voljo.
Za lažjo predstavo ponazorimo z nekaj primeri.
V večjem podjetju imajo na stebričku pred dvižno zapornico za dostop na parkirišče samo čitalnik kartic. Če se na vhodu pojavi obiskovalec ima dve možnosti. Po telefonu lahko pokliče obiskanega in čaka, da mu odpre zapornico, če je dosegljiv. Ali nekako umakne vozilo, če za njim že čakajo druga vozila, kar ni povsem preprosto. V obeh primerih nastane neprijetna situacija, ki bi jo lahko rešili s primerno urejeno govorno napravo.
V proizvodnem podjetju imajo govorno napravo pred tovornim vhodom povezano s pisarno skladiščnika. Ker pa je običajno nekje v skladišču, obiskovalci čakajo pred zapornico, da se vrne v pisarno in jim omogoči vstop. Zadevo bi preprosto rešili tako, da lahko skladiščnik sprejme poziv iz govorne naprave na prenosni telefon, s katerim tudi odpre prehod.
Na dežurnem vhodu bolnišnice je izvajalec vgradil ohišje za video govorno napravo, čeprav kamere ne uporabljajo. Odprtino je prekril z okroglo plastiko, za katero večina obiskovalcev misli, da je tipka, saj je prava tipka slabo osvetljena. Zato je uporabnik zraven nalepil dva fluorescentna napisa s puščico, kam se pritisne za poziv, kar izgleda precej grdo. Preprosta rešitev je dovolj osvetljena tipka primerne govorne naprave.
V drugem proizvodnem podjetju imajo pred dvižno zapornico stebriček z govorno napravo na višini osebnih vozil, čeprav vstopajo tudi kombiji in tovornjaki. Vozniki kombijev se pri komunikaciji z recepcijo stegujejo skozi okna, vozniki tovornjakov pa morajo celo izstopiti iz vozila. To je posebej neprijetno v dežju, saj vhod nima nadstreška. Zadevo bi lahko rešili z govorno napravo na dveh višinah.
In še bi lahko naštevali, saj je takšnih situacij kar precej.
Čeprav govorne naprave večinoma uporabljamo za omejitev in nadzor pristopa, jih potrebujemo tudi na nekaterih drugih področjih, recimo v dvigalih in še kje. Zato bi bilo marsikje smiselno, da bi jih povezali v celovito rešitev, ki bi omogočala sprejem pozivov in ustrezno ukrepanje iz enega mesta, kot je recepcija, vratarnica, dežurni center, tajništvo in podobno.
Vendar povsod ni pomembna samo preprosta in učinkovita uporabnost, temveč nekateri uporabniki pričakujejo tudi dober izgled. Za takšne primere imamo na razpolago rešitve nemškega proizvajalca SKS, ki so bile zaradi svoje vrhunske estetike že večkrat nagrajene z oblikovalsko nagrado Red Dot.
Če potrebujete nasvet ali rešitev za omejitev in nadzor dostopa z govornimi napravami, ali želite katalog posebej estetskih govornih naprav za poslovno ali stanovanjsko okolje, nam pišite na naslov trzenje@akoda.si ali nas pokličite na številko 01 292 79 05.
Čeprav njihovo število že več kot petnajst let upada, je bilo po podatkih Uprave Republike Slovenije za jedrsko varnost (URSJV) v začetku lanskega leta še vedno v uporabi 24.330 javljalnikov z radioaktivno snovjo oziroma t.i. ionizacijskih javljalnikov požara. Zakaj se jih je najbolje čim prej znebiti in kako to uredimo?
Ionizacijski javljalniki vsebujejo radioaktivni vir sevanja, ki je običajno Americij 241 in po zagotovilih zdravju niso nevarni. Zato za njihovo uporabo v skladu z veljavnimi predpisi pridobitev posebnih dovoljenj ni potrebna. Obvezna pa je priglasitev URSJV, ki vodi register virov sevanja in izpolnjevanje nekaterih drugih zahtev.
Prvič. Poleg priglasitve je potrebno URSJV poročati tudi vse spremembe števila, lokacije in lastništva ionizacijskih javljalnikov požara.
Drugič. Zagotovitvi je potrebno nadzor in meritve sevanja pred začetkom uporabe in nato najmanj vsakih pet let v skladu s Pravilnikom o uporabi virov sevanja in sevalni dejavnosti. Pooblaščena izvedenca, ki lahko opravljata preglede virov sevanja, sta ZVD Ljubljana in Inštitut Jožef Stefan.
In tretjič. Po prenehanju uporabe je potrebno ionizacijske javljalnike požara najkasneje v roku treh mesecev predati izvajalcu javne službe za ravnanje z radioaktivnimi odpadki, ki je Agencija za radioaktivne odpadke (ARAO), drugemu uporabniku ali dobavitelju, ki mora prav tako opraviti vso opisano administracijo. V roku 8 dni po predaji javljalnikov pa je potrebno URSJV dostaviti listino o prenosu lastništva in odgovornosti.
Servisiranje, vzdrževanje in demontažo ionizacijskih javljalnikov požara lahko opravlja samo podjetje, ki ima dovoljenje za izvajanje sevalne dejavnosti. Kajti pri tem lahko pride do poškodbe vira sevanja, kontaminacije zraka, površin in okolja nasploh ter posledično notranje kontaminacije človeka.
Ali povedano preprosto, če pri servisiranju, vzdrževanju ali kako drugače ionizacijski javljalnik pade na tla in se poškoduje, pride do radioaktivnega onesnaženja, zaradi katerega je potrebno ustaviti delo in izprazniti prostore, v katere pridejo državni uslužbenci v zaščitnih oblekah, ki prostore nato dekontaminirajo. Z vsemi pripadajočimi posledicami in stroški zaradi izpada procesov in čiščenja prostorov.
Obravnavano področje urejajo Zakon o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti, Uredba o sevalni dejavnosti in omenjeni pravilnik.
Za kršitev predpisov so zagrožene tudi denarne kazni, ki znašajo do približno 2.000 evrov za odgovorne osebe pravnih oseb in dobrih 6.000 evrov za pravne osebe.
Zaradi vsega navedenega je najboljše ionizacijske javljalnike požara čim prej odstraniti in se tako izogniti možnim zapletom.
In kako to izvedemo v praksi?
Ker gre za zastarelo tehnologijo, se zamenja celoten sistem javljanja požara. Javljalnike odstranijo serviserji, ki so opremljeni z zaščitnimi sredstvi, shranijo v posebno embalažo in pripravijo vso potrebno dokumentacijo v skladu s predpisi. Nato jih na lokaciji naročnika prevzame omenjeni izvajalec javne službe in odpelje v skladišče radioaktivnih odpadkov ter izda ustrezno potrdilo, ki ga potrebujemo za URSJV.
Če želite hitro in varno odstraniti ionizacijske javljalnike požara ter se izogniti opisanim tveganjem, postopkom in odgovornostim, nam pišite na naslov trzenje@akoda.si ali nas pokličite na številko 01 292 79 05.
V praksi večkrat opazimo slabo vzdrževane ali celo nedelujoče, zato naj tokrat opozorimo na pomen sistemov za odvod dima in toplote (ODT). Čeprav se pri požarni varnosti najbolj bojimo ognja, nas mora skrbeti tudi dim, ki napolni prostore precej preden zagori. In temu so namenjeni sistemi za odvod dima in toplote.
Kadar so v primeru požara v objektih prisotni ljudje, odvod dima in toplote rešuje življenja. Kajti koncentracije oglikovega monoksida in dioksida ter vodikovega klorida in žveplovih oksidov hitro dosežejo meje, ki so za človeški organizem že nevarne. Zgolj nekaj minut vdihavanja CO povzroči izgubo zavesti in nato smrt, ker se ne moremo umakniti iz objekta.
Osnovni namen sistemov ODT je, da ustvarijo brezdimen sloj nad tlemi in pod plastjo dima, ki se nabira pod stropom zaradi toplotnega vzgona. Hkrati pa se uporabljajo tudi za odvod toplote, ki jo izžareva plast dima in vročih plinov, ki nastanejo zaradi ognja.
Glavne koristi sistema ODT so:
Pri sistemih ODT poznamo dva principa. To sta naravni odvod dima in toplote (NODT) ter mehanski odvod dima in toplote (MODT).
NODT temelji na fizikanih zakonitostih gibanja dima pri različnih požarnih scenarijih, kar je odvisno od številnih dejavnikov v objektu. MODT pa je ventilatorski sistem odvajanja dima in toplote.
Ključni elementi sistemov ODT so odprtine za dovod zraka, ki so poleg posebnih odprtin lahko tudi okna in vrata, ter nadzorne centrale in mehanizmi, s katerimi jih odpremo. Naprave za ODT praviloma avtomatično prožijo požarno javljalne centrale ali sistemi za gašenje, uporabimo lahko toplotne ampule ali jih odpremo preko ročnih prožilnikov. Ohišje takšnega ročnega prožilnika mora biti sive barve z napisom »Odvod dima in toplote« ter mora imeti razpoznaven položaj odprto/zaprto.
Zahteve za sisteme ODT se določijo v študiji požarne varnosti oziroma zasnovi požarne varnosti. Za načrtovanje so potrebna specialistična znanja, saj mora projektant upoštevati različne požarne scenarije, izbrati ustrezno opremo ter v sodelovanju s preglednikom aktivne požarne zaščite ugotoviti morebitne napake ali pomanjkljivosti sistema.
Za učinkovito delovanje sistemov ODT pa so poleg pravilnega načrtovanja potrebni strokovna vgradnja predvidene opreme, pridobitev potrdila o brezhibnem delovanju, redno vzdrževanje celotnega sistema in obnavljanje veljavnosti potrdila vsakih pet let.
Podrobnejše informacije za načrtovanje, izvedbo, uporabo in vzdrževanje sistemov ODT lahko najdete v naslednjih publikacijah:
Ob tem naj omenimo, da smo v našem podjetju strokovno usposobljeni in certificirani za vzdrževanje sistemov za odvod dima in toplote proizvajalca GEZE.
Podobne vsebine pa si po želji lahko ogledate na spodnjih povezavah:
Govorno ali zvočno alarmiranje nevarnosti požara?
Kako morajo delovati dvigala v primeru nevarnosti požara?
Varnost na evakuacijskih poteh
Varnostne kamere so že leta nepogrešljivi elementi sistemov varovanja, v katere se vlaga precej denarja. Vendar v praksi opažamo, da so tehnične zahteve uporabnikov ali projektni popisi pri nabavi video nadzornih sistemov dokaj nepopolni. Zato naj omenimo nekaj poglavitnih dejavnikov, ki jih je smiselno upoštevati pri izbiri varnostnih kamer.
Prvo vprašanje je, če menjamo obstoječe kamere ali nameščamo nov video nadzorni sistem. V primeru zamenjave kamer je morda ekonomično izkoristiti obstoječe kabelske povezave. To nam omogoča analogna HD tehnologija, ki zagotavlja prenos slike ločljivosti 2MP in več po koaksialnih kablih in brez zakasnitev. V drugem primeru pa je logična izbira IP tehnologija.
Naslednje pomembno vprašanje je, kakšno ločljivost slike potrebujemo. Za večino varnostnih kamer zadošča ločljivost 2MP, s katero lahko dosežemo tudi prepoznavost obraza in registrskih tablic vozil. Višja ločljivost je smiselna, če opazujemo večje območje ali želimo na sliki vidne velike podrobnosti. Takšni primeri so recimo parkirišča, stadioni in razne javne površine, proizvodne hale, skladišča, pa tudi blagajniška mesta, kjer zamaskirance prepoznamo na podlagi neznatnih podrobnosti, ki s kamerami »običajne« ločljivosti niso vidne.
Ker je iz popisov večkrat razvidno, da se kamere izbirajo predvem - ali zgolj - na podlagi ločljivosti, naj omenimo, da ta ni edini pomemben tehnični podatek. Če kamera deluje pri dobri in enakomerni osvetlitvi, to načeloma drži, kar je v praksi redkost. Pri večini kamer se svetlobne razmere spreminjajo, vključno s svetlobnimi odboji in močnimi osvetlitvami žarometov. Temu se mora prilagajati tudi njihovo delovanje, kar nam omogočajo funkcije AGC, AWB, BLC in WDR.
Prav tako pomemben dejavnik je objektiv kamere. Kadar nismo prepričani, kakšno goriščno razdaljo bomo potrebovali, je najbolje izbrati spremenljivo, ki jo nastavimo ročno ali na na daljavo.
Če morajo kamere delovati ponoči, izberemo dnevno nočne kamere z IR LED osvetlitvijo, ki imajo uporabnost t.i. nočnega vida. Ta kamero preklopi iz dnevnega v nočni režim delovanja in poveča njeno občutljivost na svetlobo.
Nenazadnje pa sta pomebna dejavnika pri izbiri kamere tudi oblika in stopnja zaščite ohišja. Po obliki ločimo podolgovato (t.i. Bullet) in kupolasto (t.i. Dome) ohišje, ki je bolj diskretno in odporno na vandalizem. Če želimo dobro vidne kamere, kar deluje preprečevalno, pa raje izberemo prve.
Glede zaščite poznamo odpornost pred vremenskimi vplivi in poti vandalizmu. Prvo označujemo s stopnjo IP, ki je za zunanje kamere najmanj IP65. Drugo določa stopnja IK, ki je lahko od 1 do 10 in pri zunanjih kamerah običajno izberemo IK10.
Kot je razvidno, je izbira kamer odvisna predvsem od svetlobnih razmer, potrebe po prepoznavnosti slike in mesta namestitve, čemur naj bi bile prilagojene tudi njihove tehnične značilnosti.
Če vas o obravnavani temi zanima več informacij, ali potrebujete nasvet pri izbiri kamer, nam pišite na naslov trzenje@akoda.si ali nas pokličite na številko 01 292 79 05
Velika večina sistemov za odkrivanje in javljanje nevarnosti požara pri nas uporablja zvočno alarmiranje s sirenami. Čeprav poznamo tudi učinkovitejšo rešitev z glasovnim obveščanjem in usmerjanjem izpraznitve - ali evakuacije iz - ogroženega objekta. Kako glasovno alarmiranje deluje in zakaj je pomembno?
Namen alarmiranja nevarnosti požara je, da prisotni čim prej zapustijo objekt in s tem omogočijo takojšnje gašenje. Kajti, dokler so prisotni v objektu, je prednostna naloga gasilcev, da zavarujejo njihova življenja, zato se ne morejo posvetiti požaru.
Kot rečeno, večina sistemov za javljanje požara uporablja zvočno signalizacijo s sirenami. In kaj se zgodi, ko se v objektu sprožijo sirene? Več študij je pokazalo, da naslednje:
V primerjavi s tuljenjem siren govorna signalizacija nevarnosti požara pomeni obveščanje ljudi, kaj se v objektu dogaja in razumljivo usmerjanje njihovega ravnanja:
Čas izpraznitve je posebej pomemben, kjer ljudje ne poznajo objekta in ne vedo, kje so evakuacijski izhodi ter kjer so prisotne gibalno omejene osebe kot na primer v bolnišnicah in domovih za ostarele.
V praksi poznamo dve vrsti govornega alarmiranja nevarnosti, ki je lahko predvajanje vnaprej posnetega sporočila ali govorjenje v živo. Ponekod uporabljajo tudi obe vrsti alarmiranja, pri čemer je zvočni alarm namenjen vzbujanju pozornosti, da ljudje resneje prisluhnejo govornemu obveščanju.
Govorno alarmiranje nevarnosti požara je posebej primerno za objekte, kot so:
Nazornejši animirani prikaz obnašanja ljudi v primeru zvočnega in glasovnega alarma pa si lahko ogledate na tej povezavi.
Če vas o obravnavani temi zanima več informacij, ali potrebujete nasvet, nam pišite na naslov trzenje@akoda.si ali nas pokličite na številko 01 292 79 05.
Kadar ključe in druga pomembnejša delovna sredstva dodelimo posamezniku, načeloma vemo, pri kom se nahajajo in kdo je zanje odgovoren. Vendar imamo v vsakem delovnem in poslovnem okolju tudi pripomočke, ki jih uporablja več zaposlenih in moramo prav tako poskrbeti za njihovo nadzorovano uporabo in varnost. Kako lahko to uredimo?
Poleg mehanskih ključev za prostore in vozila so takšna delovna sredstva tudi identifikacijske in plačilne kartice, prenosni računalniki in telefoni, prenosni terminali, radijske zveze, službeno orožje, dokumenti in podobno. Ker jih uporablja več sodelavcev, so za njihovo shranjevanje in razdeljevanje običajno odgovorni skrbniki ali celo nihče, in so na razpolago kar brez posebnega nadzora.
Če želimo zagotoviti njihovo omejeno dostopnost, sledljivost in varnost, ki niso odvisni od skrbnika in vodenja evidenc, jih moramo shranjevati na premišljen način. To lahko dokaj preprosto in učinkovito dosežemo s pomočjo sistema SmartKey Locker proizvajalca Morse Watchmans.
Omenjeni proizvajalec je pri nas že več kot dvajset let poznan po omaricah za shranjevanje mehanskih ključev KeyWatcher. Manj znano pa je, da imajo omarice poleg možnosti hranjenja ključev na razpolago tudi različne shranjevalne module za kartice, prenosnike, orožje, telefone in druge podobne predmete.
Hramba in dostop do takšnih delovnih sredstev sta podobni kot pri ključih:
Tako vedno vemo, kdo in kdaj je delovno sredstvo vzel ter je zanj odgovoren in kdaj je bilo vrnjeno na shranjevalno mesto. Ker gre pri opisani rešitvi za omejitev in nadzor dostopa, nam programska oprema sistema omogoča tudi različne druge običajne uporabnosti pristopne kontrole, kot so:
Podobno, kot pri shranjevanju ključev, lahko tudi za delovna sredstva uporabljamo več omaric s shranjevalnimi moduli in na različnih lokacijah, ki jih upravljamo s pomočjo programske opreme iz enega mesta.
Če vas o obravnavani temi zanima predstavitvena brošura ali več informacij, nam pišite na naslov trzenje@akoda.si ali nas pokličite na številko 01 292 79 05.
Čeprav se osebna in tovorna dvigala, ki jih imenujemo tudi običajna dvigala, nahajajo v številnih poslovnih in delovnih objektih, so redko kje v celoti urejena skladno s standardi za požarno varnost. Zato ne bo odveč spomniti, kako morajo delovati v primeru nevarnosti požara, ko obstaja tveganje, da potniki ostanejo ujeti v kabini dvigala.
Delovanje običajnih dvigal ob nevarnosti požara določa standard EN 81-73. Ta predpisuje, da mora biti normalna uporaba dvigal v takšnem primeru onemogočena. Dvigalo mora izvesti t.i. požarno vožnjo, ki jo sproži krmilje dvigala na podlagi signala požarno javljalne centrale ali ročne sprožitve v nadzornem centru objekta ali na t.i. evakuacijski postaji.
Osnovno pravilo požarne vožnje je, da se dvigalo odpelje na evakuacijsko postajo, ki je običajno v pritličju objekta, potnikom omogoči izstop iz kabine, vrata ostanejo odprta in dvigala ni mogoče uporabljati. Vsi ukazi znotraj in zunaj dvigala postanejo nedelujoči, prav tako krmilje ne upošteva fotocelic ali svetlobnih zaves.
Glede na stanje dvigala so scenariji delovanja lahko naslednji:
V normalno delovanje vrnemo dvigalo na dva načina:
Kot rečeno, se glavna evakuacijska postaja običajno nahaja v pritličju. Vendar imamo lahko pri naprednejših sistemih določenih eno ali več pomožnih evakuacijskih postaj, če je glavna morda v področju požara.
Poleg delovanja moramo ustrezno urediti tudi označevanje. In sicer naj bi bila v vsakem nadstropju poleg dvigala oznaka, ki prikazuje, da je uporaba dvigala v primeru požara prepovedana.
Razen običajnih osebnih in tvornih poznamo še dve vrsti dvigal, ki so pomembna v primeru nevarnosti požara. To so dvigala za gasilce in evakuacijska dvigala.
Dvigala za gasilce so v vsakodnevnih razmerah namenjena prevozu oseb, vendar imajo vgrajene dodatne zaščite, krmiljenje in signalizacijo, kar določa standard EN 81-72, ki omogočajo uporabo gasilcem neposredno med gašenjem požara.
Evakuacijska pa so dvigala, ki so namenjena umiku fizično ali psihično gibalno omejenih oseb, predvsem na invalidskih vozičkih in bolniških posteljah, kar v posebnem dodatku določa standard BS9999:2008 in tehnična specifikacija CEN TS 81-76:2012.
Če vas o obravnavani temi zanima več informacij, nam pišite na naslov trzenje@akoda.si ali nas pokličite na številko 01 292 79 05.
Čeprav še vedno veljamo za razmeroma varno državo, obstajajo v delovnih in poslovnih okoljih različne ogroženosti, ki jih ne smemo podcenjevati. In ker je začetek leta tudi čas načrtovanja varnostnih ukrepov, sprememb in izboljšav, naj spomnimo, katerim področjem je priporočljivo posvetiti največ pozornosti.
Požarna varnost. Nevarnost požara je prisotna vednost in povsod ter nam lahko povzroči največ škode. Vendar je kljub temu v uporabi veliko zastarelih in slabo vzdrževanih požarnih varnostnih naprav. Poleg tega pa so sistemi za zaščito pred požarom marsikje pomanjkljivi glede na veljavne predpise in sodobne tehnične možnosti. Zato bi bilo za miren spanec marsikje koristno, da stanje požarne varnosti pregleda in oceni ustrezno usposobljen strokovnjak.
Vzdrževanje varnostnih naprav. Kot vse druge, so varnostne naprave izpostavljene stalnim električnim obremenitvam in umazaniji, ponekod tudi obrabi, kar spreminja njihove lastnosti in uporabnosti. Z rednim vzdrževanjem skrbimo za njihovo nemoteno delovanje, daljšo življenjsko dobo in odpravo motenj, zaradi katerih se dogaja, da varnostno osebje na signalizacije alarmov sploh ni več pozorno.
Notranja varnost. Izkušnje kažejo, da večino nevarnosti v podjetjih in drugih organizacijah predstavljajo notranji dejavniki. Sedanji in bivši zaposleni, pogodbeni sodelavci, dobavitelji in drugi, ki lahko vstopajo v naše prostore. Zaradi materialnih koristi, nezadovoljstva, maščevalnosti, ali preprosto, ker imajo priložnost.
Notranjo varnost izboljšamo z različnimi organizacijskimi in tehničnimi ukrepi. Z omejitvijo in nadzorom dostopa - ali kontrolo pristopa - do objektov, prostorov in informacijskih sistemov. Z varnostnimi kamerami, ki že s svojim izgledom delujejo preprečevalno in odvračajo povzročitelje škode. Z varnih shranjevanjem in omejitvijo dostopa do mehanskih ključev. Z alarmnimi sistemi za zaznavanje nedovoljene prisotnosti v varovanih območjih in podobno.
Vendar izkušnje prav tako dokazujejo, da še tako izpopolnjeni varnostni sistemi nepoštenih namer ne morejo v celoti preprečiti. Zato so najboljši varnostni ukrep zadovoljni in pripadni zaposleni, ki s svojim ravnanjem in ukrepanjem hkrati skrbijo za varnost podjetja ali organizacije.
Internetna varnost. Spletna varnost postaja vedno bolj obširno in zahtevno področje. Poleg običajnih ogroženosti informacijskih sistemov postajamo ranljivejši tudi zaradi brezžičnih omrežij, spletnih kamer in mobilnih naprav.
Veliko, morda celo največ, lahko k internetni varnosti v podjetju prispevamo z izobraževanjem zaposlenih o nevarnostih, škodi in posledicah, ki jih lahko povzročijo vdori v informacijske sisteme. Brskanje po internetu, odpiranje pošte s sumljivo vsebino in prenašanje datotek so le nekatere nevarnosti, zaradi katerih so ponekod zaposlenim, ki ga nujno ne potrebujejo, močno omejili ali v celoti onemogočili dostop do interneta.
Osebna varnost. Nenazadnje pa moramo v delovnem in poslovnem okolju poskrbeti tudi za osebno varnost. Ne le za varnost in zdravje pri delu, temveč za preproste ukrepe, s katerimi preprečimo, da nam ukradejo denarnico, prenosni računalnik ali mobilni telefon, kar lahko ogrozi tudi varnost podjetja.
V zvezi z obiskovalci podjetja sta pomembni zlasti dve vprašanji. Prvo, da smo enako, kot pri zaposlenih, odgovorni tudi za varnost obiskovalcev. In drugo, da vsi obiskovalci v podjetja in organizacije ne vstopajo s poštenimi nameni. Zato ne bo odveč spomniti na nekatera tveganja in kako ravnamo z obiskovalci, da zagotovimo varnost.
Pred leti so bili dokaj razširjeni primeri, ko so tatovi pod pretvezo poslovnih obiskov neprevidnim zaposlenim po mizah ter iz torbic in žepov kradli denarnice in druge vrednejše predmete. Prav tako živ je spomin na znano domače podjetje, v katerem je iz fotokopirnega stroja izginil pomemben zaupen dokument, za kar so enako sumili nepoštenega obiskovalca. Če številnih kraj v javnih prostorih posebej niti ne omenjamo. In še bi lahko naštevali.
V praksi najpogosteje srečujemo tri načine vstopa obiskovalcev v podjetja in druge organizacije.
Prvi je, da obiskovalca sprejme receptorska ali varnostna služba, ki je v sprejemnici ali vratarnici znotraj ali zunaj objekta. Načini evidentiranja obiska, obveščanja o prihodu in napotitve do obiskanega so različni in pogosto niso v skladu s pravili varnosti.
V mnogih podjetjih in poslovnih objektih so zaradi varčevanja osebni sprejem ukinili in nadomestili z zaklepanjem vhodov. Obiskovalec svoj prihod najavi preko govorne naprave, vstop mu običajno omogoči odpiranje vrat na daljavo, nakar je največkrat prepuščen samostojnemu gibanju - in tavanju - znotraj lokacije ali objekta.
Tretji primer pa so različni javno dostopni objekti, od bank in prodajaln, občin in upravnih enot, do šol in zdravstvenih ustanov.
V podjetjih so za ravnanje z obiskovalci in varnost priporočljivi predvsem trije ukrepi.
Evidentiranje. Najmanj imena in priimka, organizacije, iz katere prihaja, h komu je oseba namenjena, ter čas prihoda in odhoda. Podatki so pomembni iz več razlogov. Da vedno vemo, koliko obiskovalcev je v podjetju in pri kom, če pride do izrednih dogodkov. Da smo prepričani, da so po koncu delovnega časa vsi obiskovalci podjetje zares zapustili. Tveganja pa lahko predstavljajo tudi povezave z zaposlenimi, kar nam povedo npr. pretirano pogosti ali dolgi obiski in srečanja ob neobičajnem času. Dokaj preprosto nam zaznavanje takšnih primerov omogočajo elektronske evidence obiskovalcev z možnostjo pregledovanja podatkov po različnih kriterijih.
Spremstvo. Obiskovalec naj se od prihoda in do odhoda znotraj podjetja nikoli ne giba brez spremstva, kar je pomembno za varnost obeh strani.
Govorilnice. Najboljša rešitev za sestanke so namenski prostori, običajno t.i. sejne sobe ali govorilnice. Ponovno iz več razlogov. Da se obiskovalci čim manj gibajo znotraj podjetja in ne motijo dela ostalih sodelavcev. In zaradi dokumentov, informacij in drugih zaupnih poslovnih podatkov, s katerimi se lahko nepredvideno - recimo na mizi, računalniškem zaslonu ali med telefonskim pogovorom sodelavca - seznanijo v pisarnah zaposlenih.
V javno dostopnih objektih pa sta za varnost pomembna predvsem dva ukrepa.
Video nadzor. V prvi vrsti snemanje vhodov v objekte, da lahko v primeru incidentov prepoznamo obiskovalce, in po možnosti drugih skupnih površin, kot so poslovalnice, čakalnice in podobno.
Omejitev dostopa. Kar v praksi pomeni omejitev prehodov med javnimi površinami, kjer imajo dostop obiskovalci in internimi, do katerih imajo dostop samo zaposleni. Pri tem ob vstopu v interna področja veljajo podobna pravila kot pri ravnanju z obiskovalci v podjetjih. Predvsem, da se v njih ne gibajo sami in da sestankov po možnosti ne izvajamo v pisarnah.
Če potrebujete nasvet glede organizacijskih ali tehničnih rešitev pri ravnanju z obiskovalci, nas pokličite na številko 01 292 79 05 ali nam pišete na naslov trzenje@akoda.si.
Čeprav uporabniki že leta uvajajo digitalni oziroma IP video nadzor, je v praksi še vedno precej delujočih klasičnih analognih video sistemov. In ker so večinoma v dokaj slabem stanju ter vedno težje služijo svojemu namenu, se večkrat srečujemo z vprašanjem, kako jih lahko najbolj enostavno - in cenovno sprejemljivo - posodobimo.
Številne možnosti analognih in IP tehnologij ter bolj ali manj strokovni nasveti, ki jih najdemo na svetovnem spletu, običajnega uporabnika prej zmedejo, kot mu pomagajo. Zato najbrž ne bo odveč, če zadeve nekoliko poenostavimo.
Recimo, da od posodobitve video nadzora pričakujemo sliko visoke ločljivosti, ki nam bo omogočala prepoznavnost oseb in registrskih tablic vozil. Pri čemer pa bi želeli izkoristiti obstoječe kabelske povezave klasičnega analognega video sistema in se s tem izogniti dodatnim stroškom predelave električnih inštalacij.
To nam omogoča analogna HD tehnologija, ki se je na trgu pojavila leta 2010, kot alternativa med klasičnimi analognimi in tedaj še dokaj dragimi IP video nadzornimi sistemi. Njena poglavitna prednost je, da zagotavlja prenos slike velike ločljivosti 2MP preko koaksialnih kablov brez zakasnitev in s tem enostavno zamenjavo zastarelih kamer.
Obstoječe kamere torej zamenjamo z analognimi HD, s čimer pridobimo sliko visoke ločljivosti. Čeprav ima vsaka analogna HD tehnologija (kot npr. AHD, HD-CVI, HD-SDI in novejša HD-TVI) tudi svoje snemalne naprave - in z njimi povezane omejitve -, priporočamo splošno uporabnejšo rešitev.
In sicer, da namesto HD snemalne naprave uporabimo video strežnik s programsko opremo za video nadzor (t.i. VMS = Video Management System), ki omogoča povezavo analognih in IP kamer, kakršno nudi proizvajalec Mirasys.
Možnost povezave analognih kamer potrebujemo zaradi zamenjave klasičnih z analognimi HD in možnost povezave IP, ker bomo v prihodnosti video sistem morda ali verjetno dograjevali z IP kamerami. Za kar med analognimi kamerami in video strežnikom potrebujemo še ustrezen analogno digitalni pretvornik.
Na takšen način s sodobnimi analognimi kamerami dosežemo kakovost in uporabnost digitalnega video sistema, z vsemi njegovimi lastnostmi in prednostmi, o katerih smo v preteklosti že govorili.
Kot rečeno, je opisano le ena izmed možnosti, saj je najboljša rešitev za vsak posamični primer odvisna od različnih dejavnikov.
Če vas zanima posodobitev ali dograditev video nadzornega sistema in potrebujete nasvet ali več informacij, nas pokličite na številko 01 292 79 05 ali nam pišete na naslov trzenje@akoda.si.
Kakor tudi, če bi želeli uporabljati ali posodobiti programsko opremo proizvajalca Mirasys, za katero je naše podjetje pooblaščeni distributer in tehnološki partner za Slovenijo in JV Evropo.
PS: Če vas zanimajo povezane vsebine, si po želji preberite tudi:
Kako pametne kamere vplivajo na spremembe sistemov varovanja
Kako izboljšamo kakovost video sistema in obenem prihranimo
ANPR: Beleženje in usmerjanje pretoka vozil s prepoznavanjem tablic
Čeprav so predpisi o vzdrževanju sistemov aktivne požarne zaščite, med katerimi je najbolj razširjeno avtomatsko odkrivanje in javljanje požara, veljavni že od leta 2007, v praksi opažamo, da jih v številnih podjetjih in drugih organizacijah ne poznajo ali ne upoštevajo. Zato ne bo odveč, če še enkrat opozorimo, kdo lahko vzdržuje sisteme za javljanje požara in zakaj.
Redno vzdrževanje sistemov aktivne požarne zaščite predpisuje 41. člen Zakona o varstvu pred požarom (Ur.l. RS 3/2007). Ta določa, da morajo lastniki ali uporabniki poslovnih in industrijskih objektov skrbeti za stalni tehnični nadzor vgrajenih sistemov v skladu s tehničnimi predpisi in navodili proizvajalca oziroma tistega, ki je sistem vgradil. Kršitev tega določila je prekršek, ki se kaznuje z globo od 1.300 do 10.000 evrov.
Vzdrževanje podrobneje opredeljuje 4. člen Pravilnika o pregledovanju in preizkušanju vgrajenih sistemov aktivne požarne zaščite (Ur.l. RS 45/2007), ki pravi, da lahko redno vzdrževanje sistemov aktivne požarne zaščite izvajajo le pooblaščeni serviserji ali vzdrževalci.
Povedano kratko in preprosto, sisteme za avtomatsko odkrivanje in javljanje požara moramo v skladu z zakonom redno vzdrževati. To pomeni najmanj en pregled in preizkus delovanja vseh javljalnikov, krmilnih, javljanih in drugih funkcij letno. Kar lahko izvajajo podjetja, ki imajo ustrezne certifikate proizvajalcev ali njihovih pooblaščenih zastopnikov.
Certifikat o usposobljenosti ni zgolj formalnost, temveč naročniku vzdrževanja zagotavlja:
Zakaj je to pomembno? Ker nas večkrat kontaktirajo naročniki, ko neprijetno presenečeni ugotovijo, da njihovi sistemi za javljanje požara sploh ne delujejo v celoti, saj jim nestrokovni serviserji napak ne odpravijo, temveč motnje samo izkopijo.
In kako lahko ugotovite, ali sodelujete s pooblaščenim vzdrževalcem?
Preden se dogovorite za servisiranje in vzdrževanje sistema za avtomatsko odkrivanje in javljanje požara - ali drugega sistema aktivne požarne zaščite -, preverite:
Če z izvajalcem, ki predpisov ne izpolnjuje, že sodelujete, pa je priporočljivo, da dogovor prekinete in poiščete ustreznega partnerja.
V našem podjetju imamo veljavne certifikate o usposobljenosti za sistema javljanja požara proizvajalcev Siemens, Detectomat in Bosch ter Ademco in DSC za primere, ko so na alarmne centrale povezani tudi javljalniki požara.
Če želite izvleček navedenih predpisov in periodike vzdrževanja različnih sistemov aktivne požarne zaščite, ali vas glede obravnavane teme zanimajo dodatne informacije, nas lahko pokličete na številko 01 292 79 05 ali nam pišete na naslov trzenje@akoda.si.
Z začetkom kurilne sezone se poveča tudi nevarnost zastrupitve z ogljikovim monoksidom (CO). Ker po podatkih Inštituta za varovanje zdravja zaradi zastrupitve s CO vsako leto umre približno 50 prebivalcev Slovenije, od tega tri četrtine večinoma v spanju, ne bo odveč, če ponovno opozorimo na t.i. tihega ubijalca. Kateri so glavni izvori nevarnega plina in kako lahko nevarnost zastrupitve preprečimo?
Ogljikov monoksid je plin brez barve, vonja in okusa. V življenjskem okolju nastaja v gorilnih napravah, ki uporabljajo fosilna goriva. To so les, premog, oglje, kurilno olje, plin in podobno. Najpogostejši izvori CO so kamini, peči na trdo gorivo, štedilniki, plinske kuhalne plošče, plinski in oljni bojlerji in grelniki ter poškodovani dimniki. Prav tako so nevaren izvor ogljikovega monoksida delujoči avtomobili in žari v zaprtih prostorih.
Glavni znaki zastrupitve z ogljikovim monoksidom so:
Najpomembnejši ukrep za preprečitev nevarnosti zastrupitve s CO je redno in pravilno vzdrževanje kurilnih naprav.Kot ugotavljajo strokovnjaki, še vedno preveč uporabnikov meni, da kurilnih naprav ni treba vzdrževati ali da to lahko opravijo sami. Kar - odvisno od lastnega znanja in spretnosti - še nekako drži za klasične kurilne naprave z enostavnimi kurišči, kot so kamini, peči in štedilniki.
V primeru sodobnih naprav na pelete, plena in sekance ter plinskih in oljnih peči, pa so potrebni posebna usposobljenost in orodja, zato lahko pravilno vzdrževanje opravi samo pooblaščeni serviser. Za vzdrževanje in servisiranje kurilnih naprav je najboljše upoštevati navodila proizvajalcev. Pri tem je splošno veljavno pravilo, naj manjše kurilne naprave do moči 150 W serviser pregleda vsako leto, razen če to naredi dimnikar ali uporabnik samostojno.
Pregledovanju, nadzorovanju in čiščenju malih kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov, je zaradi varstva pred požarom in varnosti zdravja ljudi namenjena tudi javna dimnikarska služba. Uporabnikom prav tako svetuje glede uporabe in vzdrževanja kurilnih naprav ter odprave morebitnih nepravilnosti in pomanjkljivosti.
Ob tem dimnikarska služba izdaja potrdila o prvem pregledu, ki jih morajo uporabniki pridobiti za novo vgrajene in rekonstruirane kurilne naprave. Namen takšnega pregleda je preveriti, ali so kurilne, dimovodne in prezračevalne naprave vgrajene v skladu s projektno in tehnično dokumentacijo ter izpolnjujejo pogoje za varno uporabo.
Učinkovit ukrep za zaščito pred nevarnostjo zastrupitve je namestitev javljalnika ogljikovega monoksida, kar določa Pravilnik o vgradnji kurilnih naprav.Za enostavno namestitev brez posebnih posegov so na voljo baterijski javljalniki CO. Običajno jih pritrdimo na strop ali steno, lahko so tudi prenosni. Na povišano koncentracijo CO opozarjajo svetlobno in zvočno, prav tako javijo izrabljenost baterij. Pomembno je, da so izdelani v skladu s standardom EN50291-1, kar naj bi zagotavljalo, da bodo delovali pravilno.
Če javljalnik ogljikovega monoksida sproži alarm, ali če zaznamo znake zastrupitve, moramo takoj izklopiti gorilne naprave, odpreti okna in vrata ter čim hitreje zapustiti prostor. Najbolj varno je, da izvora nevarnosti ne iščemo sami, temveč to prepustimo serviserjem, dimnikarjem ali gasilcem.
Če vas zanimajo povezane vsebine, si lahko preberete tudi:
V praksi pogosto opažamo mnenje, da je za zanesljivo omejitev in nadzor dostopa do območij in prostorov - oziroma pristopno kontrolo - dovolj že uvedba odpiranja prehodov z osebno identifikacijo. Kar ne drži. Kjer je zares pomembno, da v varovana območja vstopajo samo osebe z ustreznim dovoljenjem, moramo uporabiti t.i. mehanske ovire.
Sisteme pristopne kontrole uvajamo iz različnih razlogov. Ponekod se želimo zgolj znebiti slabosti mehanskih ključev, drugje izboljšati stopnjo varnosti zaposlenih in premoženja, v dokaj redkih primerih pa moramo dostop omogočiti zgolj določenim osebam.
Iz uporabniškega vidika sisteme pristopne kontrole običajno sestavljajo električno zaklepanje vrat, čitalniki za osebno identifikacijo in identifikacijski medij, kot sta identifikacijska kartica ali obesek. Čitalniki so v večini primerov nameščeni na zunanji strani prehodov in redko na notranji. V primeru, ko je t.i. dvostranska pristopna kontrola nameščena na prehodu, ki se nahaja na evakuacijski poti, moramo upoštevati tudi predpise s področja požarne varnosti, o čemer smo v preteklosti že govorili.
Takšne rešitve srečujemo na glavnih vhodih v objekte, dostopih v posamezne etaže, hodnike in prostore. Njihova poglavitna slabost je, da ne zagotavljajo resnične omejitve dostopa, niti podatkov o vseh vstopih ali prehodih. Kajti, ko je prehod enkrat odprt, lahko vstopijo tudi osebe, ki dovoljenja nimajo, ali ne da bi svoj prehod zabeležili.
Za lažjo predstavo ponazorimo s primerom. Podjetje ima na glavnem vhodu čitalnika kartic za vstop in izstop. Ko vstopata dve ali več oseb, je v sistemu pristopne kontrole zabeležen samo prihod osebe, ki je s kartico vrata odprla. Enako velja, ko recimo na malico odhaja skupina sodelavcev in je ponovno zabeležen samo prehod osebe, ki je pri odhodu odprla vrata. Kar je povsem logično, saj je nemogoče pričakovati, da bodo ljudje zaradi sistema pristopne kontrole vstopali in izstopali posamično.
Iz varnostnega vidika omenjeni prehodi načeloma niso problematični, dokler gre za zaposlene in druge osebe, ki imajo dovoljenje za vstop. Vendar pa lahko s skupino v varovano območje vstopi tudi nekdo, ki dovoljenja nima. To je značilno zlasti za večuporabniške poslovne in za stanovanjske objekte, kjer se vsi ljudje med seboj ne poznajo. In če ima oseba nepoštene namene, lahko predstavlja bolj ali manj resno varnostno grožnjo.
V takšnih primerih lahko stopnjo varnosti sicer izboljšamo z varnostnimi kamerami, ki delujejo preprečevalno in nam omogočajo kasnejši pregled dogajanja na vhodih. Vendar s tem še vedno ne odpravimo možnosti nedovoljenega dostopa. To nam v največji možni meri zagotavljajo zgolj mehanske ovire, kot so t.i. omejilniki prehodov in varnostna vrata.
Za omejitev in nadzor dostopa poznamo več vrst mehanskih ovir, med katerimi v praksi največkrat srečamo tri izvedbe.
Nizka (vrtljiva, odmična) vrata uporabljamo v bližini recepcij, kjer se nahaja varnostna služba, saj je njihova slabost, da jih je možno preskočiti. Namenjena so predvsem doslednemu evidentiranju vstopov in izstopov.
Pokončna vrtljiva vrata lahko delujejo samostojno, ker v celoti zapirajo varovani prehod in omogočajo samo vstop ali izhod posamezne osebe. Zaradi robustne izvedbe in izgleda jih običajno srečamo zunaj, redko znotraj objektov.
Varnostni prehodi, ki so namenjeni uporabi znotraj objektov. Izdelani so v obliki t.i. komore, v katero na podlagi osebne identifikacije vstopimo, vrata za nami se zaprejo in odprejo se vrata spredaj. Varnostni mehanizem takšnega prehoda je nastavljiva vrednost preverjanje teže osebe, vgrajen pa imajo lahko tudi npr. detektor kovin ali nevarnih snovi, sredstvo za dezinfekcijo in podobno.
Poleg pristopne kontrole lahko z omejilniki prehodov izvedemo tudi nekatere druge uporabne rešitve.
V enem od podjetij želijo zmanjšati čas, ki ga zaposleni porabijo za kajenje. Zato je dostop do zunanje kadilnice omejen z nizkim omejilnikom prehodov. Iz podatkov o prihodih in odhodih programska oprema izračuna porabljeni čas za kajenje in ga zaposlenim odšteje od rednega delovnega časa.
V drugem podjetju so podobno ugotovili, da se zaposleni precej predolgo zadržujejo na malici. Ker registrator delovnega časa ni imel učinka, saj se zaposleni niso beležili, so za dostop v interno restavracijo prav tako uvedli nizki omejilnik prehodov. Podobno, kot v prvem primeru, se prekoračitev predvidenega časa za malico odšteje od rednega delovnega časa.
In še tretji primer, kjer so omejilnik prehodov uvedli za beleženja koriščenja prehrane. Nahaja se na začetku delilne linije in vsak prehod pomeni porabo enega obroka. S tem so preprečili koriščenje več obrokov dnevno in celo koriščenje prehrane zaposlenih, ki sploh niso bili v službi, vendar so v interno restavracijo vseeno prišli na kosilo…
Če vas o današnji temi zanima več informacij, nas lahko nas pokličete na številko 01 292 79 05 ali nam pišete na naslov trzenje@akoda.si.
Če je dostop do ključev možen po načelu, kdor prej pride, prej melje, ponekod zaradi tega prihaja do precej slabe volje in tudi zamer. Posebej pri službenem vozilu, ko imamo rezerviranega, vendar ga je pred nami vseeno vzel nekdo drug. Učinkovito rešitev za rezervacijo ključev službenih vozil - in drugih ključev - nam omogoča omarica za ključe KeyWather Touch.
Za osvežitev spomina najprej povzemimo poglavitne lastnosti sistema KeyWathcer.
Gre za elektronsko omarico z določenim številom shranjevalnih mest oziroma t.i. utorov. V njih vstavimo varnostne obeske, na katerih se nahaja en ali več ključev. Obeski so v utorih lahko zaklenjeni ali tudi ne.
Za vsak ključ določimo, kdo ga lahko vzame in kdaj ter po potrebi, kaj se zgodi, če v določenem času ni vrnjen. Nastavitve običajno izvedemo preko dokaj enostavne programske opreme na osebnem računalniku administratorja sistema ali neposredno na upravljalnem prikazovalniku omarice.
Prav tako preprost je dostop do ključev, za kar uporabnik potrebuje osebno identifikacijo (kartico, PIN ali biometrični način) in dovoljenje za uporabo določenega -ali več -ključev. Po vnosu omenjenih podatkov se odpre električno zaklepanje vrat, pri izbranem ključu se sprosti mehanski zaklep in zasveti zelena lučka, saj so ključi v omarici lahko razmeščeni naključno.
Vse to in še več omogočajo vse omarice KeyWatcher.
Od leta 2014 pa je na voljo nova generacija omaric z imenom KeyWatcher Touch. Njihova poglavitna izboljšava je barvni zaslon na dotik, ki nudi prijaznejšo uporabo in več uporabnosti, med drugim tudi možnost rezervacije ključev.
In kako deluje?
Rezervacijo določenega ključa lahko vnese npr. skrbnik voznega parka službenih vozil z dostopom do programske opreme na svojem osebnem računalniku. Ali pa jo vnese uporabnik službenega vozila samostojno preko zaslona na omarici. Na zaslonu se prav tako izpiše, da dostop do ključa ni možen, ker je rezerviran, ali kdo je ključ vzel.
Kot rečeno gre za elegantno rešitev za ključe službenih vozil, sejnih sob, učilnic in druge, ki jih uporablja več oseb.
Za brezplačno predstavitev delovanja omarice KeyWatcher Touch in pripadajoče programske opreme nas lahko pokličete na številko 01 292 79 05 ali nam pišete na naslov trzenje@akoda.si.
Poslovanje večine podjetij in drugih organizacij je neločljivo povezano z informacijsko tehnologijo. Zato vsak izpad pomeni manjšo ali večjo motnjo ter finančno in poslovno škodo. In med pomembnejšimi dejavniki, ki lahko ogrozijo nemoteno delovanje informacijskih sistemov, je tudi nevarnost požara.
Čeprav smo o tem že govorili, naj spomnimo še enkrat. V strežniških prostorih se nahaja dokaj lahko vnetljiva kombinacija stalno delujočih elektronskih in napajalnih naprav ter električnih instalacij. Za požar je dovolj že kratek stik na brezprekinitvenem napajanju ali prekinitev hlajenja, do česar lahko pride iz različnih vzrokov.
Ker imajo uporabniki za primer izpada strežniškega prostora različne rešitve, požarna ogroženost ni povsod enaka. Za svoj primer jo lahko ocenite s pomočjo odgovorov na naslednja vprašanja.
Če ste na prva štiri vprašanja odgovorili pritrdilno, je izpostavljenost poslovanja zaradi nevarnosti požara v strežniškem prostoru velika in požarna varnost slaba.
Požarna varnost se izboljšuje z namestitvijo varnostnih naprav in je najvišja, če imamo v strežniškem prostoru nameščeno odkrivanje nevarnosti požara z vzorčenjem zraka in samodejno gašenje ter redno vzdrževane omenjene naprave.
Če imamo v strežniškem prostoru nameščeno zgolj samodejno odkrivanje nevarnosti požara z javljalniki, torej brez sistema gašenja, pa je stopnja varnosti odvisna od časa posredovanja usposobljenega osebja na sprožitev alarma in razpoložljivosti gasilnih sredstev.
Za brezplačen ogled strežniških prostorov ter oceno stanja in predloge za izboljšanje požarne varnosti nas lahko pokličete na številko 01 292 79 05 ali nam pišete na naslov trzenje@akoda.si.
Povezane vsebine:
Kaj moramo vedeti o gorenju in zaznavanju nevarnosti požara
Zgodnje odkrivanje nevarnosti požara v IT prostorih z vzorčenjem zraka
Novost: Požarno varovane strežniške omare
»Vse v enem« sistem gašenja za IKT in strežniške prostore
Pametni telefoni so neločljivo povezani z našimi vsakodnevnimi dejavnostmi. Poleg govornega in pisnega sporazumevanja ter dostopa do interneta nam omogočajo številne druge pomembne koristi, kot so recimo plačevanje, prostorsko pozicioniranje ali nadzor zdravja. Prav tako pa lahko pametne telefone na različne načine uporabimo tudi na področju varnosti.
Na slednje vplivajo predvsem trije dejavniki. Prvi so tehnične sposobnosti, kot so procesorska moč, spomin, visoko ločljive kamere, kakovost zaslonov in podobno, zaradi katerih so današnji pametni telefoni zmogljivejši od številnih starejših računalnikov. Drugi dejavnik je razpoložljivost aplikacij, ki omogočajo uporabo, spremljanje in upravljanje sistemov varovanja, katere zagotavljajo proizvajalci varnostnih naprav. In tretji je možnost prenosa podatkov med telefoni in varnostnimi napravami v realnem času.
V nadaljevanju zato navajamo sedem najbolj razširjenih možnosti uporabe pametnih telefonov na področju varnosti.
Odpiranje prehodov. Je ena izmed enostavnejših možnosti, pri kateri pametni telefon nadomešča govorno napravo. Poziv obiskovalca pred dvižno zapornico ali drsnimi vrati lahko govorno in slikovno sprejmemo na telefonu, preko katerega tudi odpremo prehod.
Osebna identifikacija. Pametni telefon lahko uporabimo namesto identifikacijske kartice za fizično in logično pristopno kontrolo. To pomeni za omejitev dostopa do objektov in prostorov ter računalniških naprav in informacijskih sistemov. Vključno z možnostjo biometrične identifikacije na primer s prstnim odtisom.
Video nadzor. Spremljanje žive slike, prejemanje alarmnih sporočil in pregledovanje posnetkov. Manj znana možnost je, da lahko pametni telefon uporabimo kot kamero in sliko pošiljamo snemalni napravi ali programski opremi za upravljanje video nadzornega sistema (VMS).
Administracija varnostnih sistemov. Sodobni sistemi za javljaljanje požara, vloma in video nadzor so prilagojeni možnosti nastavitev in pregledovanja podatkov o dogodkih preko pametnih telefonov. Vključno z grafičnim prikazom razmestitve in stanja posameznih varnostnih naprav, kakršne uporabljamo v varnostnih nadzornih centrih.
Upravljanje na daljavo. Pomeni recimo možnost vklopa in izklopa alarmnega sistema ali odpiranje vrat sodelavcu, ki je na primer pozabil identifikacijsko kartico ali, ki izven rednega delovnega časa nima dostopa v podjetje.
Govorna komunikacija. Pametni telefoni lahko v veliki meri nadomestijo klasične zveze in poleg govorne omogočajo tudi slikovno komunikacijo.
Spremljanje obhodov. Z uporabo NFC tehnologije so pametni telefoni uporabni za spremljanje gasilskih, varnostnih, vzdrževalnih in drugih služb, kjer je pomembno, da osebje zabeleži svojo prisotnost na določenem mestu.
Opisane uporabnosti seveda niso na voljo vedno in povsod, temveč jim morajo biti prilagojene varnostne naprave in aplikacije na pametnih telefonih.
Vendar je za začetek pomembno, da jih poznamo ter možnosti uporabe pametnih telefonov upoštevamo pri posodobitvah, nadgradnjah ali načrtovanju sistemov varovanja.
Prav tako pa ponekod niso zanemarljivi niti prihranki, ki jih lahko dosežemo z zamenjavo klasičnih rešitev kot so recimo ovorne naprave, pametne identifikacijske kartice, sistemi zvez, obhodni sistemi in drugo.
Če vas o današnji temi zanima več informacij, nas lahko nas pokličete na številko 01 292 79 05 ali nam pišete na naslov trzenje@akoda.si.
Za večino sistemov pristopne kontrole so značilni uporabniku neprijazna in zamudna administracija, togost pri namestitvi naprav in dolgočasen izgled čitalnikov identifikacijskih kartic. Če se želite temu izogniti, si oglejte sistem pristopne kontrole Aliro, ki je izdelan na podlagi tridesetletnih izkušenj proizvajalca Siemens ter prilagojen potrebam in zahtevam sodobnih uporabnikov.
Ključni vodili pri razvoju sistema Aliro sta bili enostavnost in prijaznost.
Tipizirana strojna oprema. Aliro sestavljajo štirje ključni elementi: čitalnik identifikacijskih kratic brez ali s tipkovnico ter krmilna enota (t.i. Access Point) in krmilna enota z napajalnikom, na katero lahko povežemo štiri čitalnike kartic. Slednja ima vgrajen TPC/IP pretvornik za priklop na LAN in možnost povezave RS485 za klasično ožičenje ter dva relejna in štiri nizkotokovne izhode za krmiljenja.
Za celoten sistem zadostuje en sam statični IP, pri povezavi s programsko opremo pa ta samodejno prepozna elemente in konfiguracijo sistema pristopne kontrole.
Enoten izbor elementov omogoča preprosto izdelavo popisa predvidene opreme in morebitne širitve pristopne kontrole na druge prehode.
Estetski izgled. Eleganten izgled čitalnikov Aliro je primeren za tudi za najzahtevnejša okolja, od poslovnih, proizvodnih in trgovinskih, do protokolarnih in reprezentančnih okolij.
Velika zmogljivost. Sistem Aliro omogoča priklop do 512 vrat, 100.000 uporabnikov identifikacijskih kartic in shranjevanje do 80.000 dogodkov v internem spomnu.
Varna tehnologija ID kartic. Čitalniki sistema Aliro delujejo z Mifare DESfire EV1 identifikacijskimi karticami, ki so med najbolj varnimi po stopnji zaščite pred različnimi zlorabami.
Grafična programska oprema. Je spletna in mobilna aplikacija, ki omogoča takojšnjo uporabo brez posebnega učenja in podpore, saj uporabnika vodi skozi posamezne faze procesa uvajanja in administracije sistema. Ker deluje večjezikovno, je primerna tudi za uporabnike v različnih jezikovnih področjih.
Po želji je polno dostopna iz vsake naprave, ki ima povezavo z internetom. To pomeni, da lahko npr. preko pametnega telefona spremljamo alarme in stanje posameznih vrat v realnem času, pregledujemo podatke, urejamo pristopne pravice in odpiramo prehode.
Če vas o sistemu pristopne kontrole Aliro zanima več informacij, si oglejte video predstavitev, predstavitev programske opreme ali predstavitveno brošuro, lahko nas pokličete na številko 01 292 79 05 ali nam pišete na naslov trzenje@akoda.si.
Če zagori v predorih, dvoranah, garažah, na tekočih trakovih ali na kabelskih poteh, je za potrebno za hitro in pravilno ukrepanje čimprej natančno določiti mesto vžiga. Samo tako imamo možnost preprečiti požar večjih razsežnosti, ki lahko poleg materialne škode ogrozi tudi zdravje ljudi. Rešitev za odkrivanje nevarnosti požara na velikih razdaljah je patentirana tehnologija FibroLaser proizvajalca Siemens.
Sistem FibroLaser sestavljata:
Optični kabel je linijski javljalni kabel, ki po vsej svoji dolžini zaznava temperaturo. Njegovo delovanje temelji na laserskem žarku, ki potuje po optičnem vlaknu. V njem se razpršena laserska svetloba odbije in vrne v izvor sevanja ter v obliki električnega signala izmeri znotraj linijskega krmilnika.
Temperatura se beleži zvezno, pri čemer lahko zaznavamo:
Krmilnik omogoča priklop optičnega kabla dolžine do 20 km (2x 10 km) z natančnostjo zaznavanja mesta nevarnosti do 25 cm in spremljanjem smeri širjenja požara. Za vsako vlakno imamo na razpolago 1000 prosto nastavljivih con s kriteriji za predalarm in alarm. To pomeni, da lahko za vsako cono linijskega kabla določimo npr. vklop prezračevanja, pogled varnostne kamere, svetlobno signalizacijo, prometne signalne naprave, intervencijo in podobno.
Kabel lahko deluje v okolju s temperaturo od - 10 do +60 stopinj Celzija. Po potrebi je na razpolago tudi v eksplozijsko varni izvedbi za namestitev npr. v rudnikih, rafinerijah, skladiščih goriva in drugih podobnih območjih.
Življenjska doba linijskega kabla, ki ne potrebuje vzdrževanja, je več desetletij, saj se ne obrablja, je odporen pred prahom, umazanijo, vlago ter elektromagnetnimi in radioaktivnimi sevanji.
Optični linijski javljalnik temperature je uporaben na različnih področjih, kot so:
Sistem FibroLaser lahko deluje samostojno, prav tako pa ga lahko povežemo v sistem javljanja požara ali varnostni nadzorni sistem.
Če vas o tehnologiji javljanja požara FibroLaser zanima več informacij, si lahko predstavitveno brošuro prenesete tukaj, nas pokličete na številko 01 292 79 05 ali nam pišete na naslov trzenje@akoda.si.
V podjetjih se marsikaj spreminja, vključno z varnostnimi tveganji, ki niso enaka, kot so bila v preteklosti. Zato je koristno občasno preveriti, ali varnost v organizaciji še ustreza potrebam današnjega časa. To lahko naredimo in uredimo s pomočjo pristopa v petih korakih, ki je uporaben tako za uvajanje novega, kot za izboljšave obstoječega sistema varovanja.
Preverimo tveganja. Gre za odgovore na osnovna varnostna vprašanja. Kaj je za dejavnost organizacije najbolj pomembno? Lahko so zaposleni, objekti, oprema, stroji, pomembne informacije in drugo. Kaj lahko povzroči največ škode v obliki izpada prihodkov ali izgube kupcev? Recimo zastoj proizvodnje, motnje pri dobavi, okvara računalniške opreme, izguba zaupanja, zakonske zahteve in podobno. Katere nevarnosti dejavnost najbolj ogrožajo? Požar, vlom, rop, izliv vode, neizpolnjevanje predpisov ali morda celo lastni zaposleni.
Ugotovimo potrebe. Gre za vprašanje, kaj bi morali narediti, da tveganja odpravimo ali vsaj v največji možni meri omejimo. Naj za lažjo predstavo ponazorimo z nekaj primeri iz prakse. Proizvodno podjetje je odvisno od stroja, ki ga najbolj ogroža nevarnost požara. Za izvajalca informacijskih storitev je ključna IT oprema, ki je izpostavljena nevarnosti nedovoljenega dostopa in požara. V mnogih primerih je največje tveganje nevarnost vloma, ki se jih v poslovnih objektih pri nas vsako leto zgodi okrog deset tisoč. Pogoj za opravljanje nekaterih dejavnosti je izpolnjevanje določenih varnostnih zahtev. V bolnišnici so morali recimo odpraviti možnost nenadzorovanega gibanja pacientov in v porodnišnici nevarnost kraje dojenčkov. In še bi lahko naštevali.
Poiščemo rešitev. Če prva dva koraka običajno lahko izvedemo sami, se je pri tretjem najbolje posvetovati s strokovnjaki, ki poznajo različne možne rešitve. Nekatera tveganja lahko odpravimo dokaj enostavno in poceni, za druga so potrebni organizacijski ali tehnični ukrepi in varnostne naprave. In tudi pri varnostnih napravah je običajno več možnih rešitev.
Pogosta napaka pri iskanju rešitev je, kadar se jih lotevamo preveč poenostavljeno. Naj ponovno ponazorimo s primerom. V trgovskem podjetju so želeli urediti nepopoln in zastarel sistem javljanja požara v skladiščih. Na pogovore so povabili tri ponudnike, ki so jim predlagali tri različne rešitve z 200, 450 in skoraj 600 javljalniki požara. Kako naj se naročnik v takšnem primeru odloči, katera rešitev je prava? Če želite kakovostno rešitev, jo je najlažje in najceneje izdelati na papirju v obliki projektne dokumentacije, vključno s popisi predvidene opreme in del.
Izberemo izvajalca. Ko imam znano rešitev ter omenjene popise, so izpolnjeni tudi pogoji za izbiro izvajalca. Pri čemer ponovno opažamo skrite pasti za naročnike. Ko opredelimo rešitev in izdelamo popise opreme, je ta prilagojena potrebam rešitve. In običajno ni vseeno, kakšne so ponudbe možnih izvajalcev, ki jih prilagodijo svojim tehničnim možnostim in ugodnim cenam. Posledice so neizpolnjene uporabniške zahteve, lažni alarmi, motnje pri delovanju, nepredvideno visoki stroški servisiranja in podobno. Zato je koristno vztrajati pri najmanj enakovrednih ali kakovostnejših rešitvah od predvidenih.
Preverimo učinkovitost rešitve. Ko poskrbimo za izvedbo rešitve, je razumljivo, da preverimo, ali smo odpravili oziroma omejili ugotovljena tveganja. In šele, ko je odgovor pritrdilen, je proces zaenkrat zaključen. Kajti razmere se spreminjajo, zato si moramo varnostna vprašanja zastavljati vedno znova.
Kot na mnogih področjih, tudi pri varnosti včasih zaradi drevesa ne vidimo gozda.
Če vas zanima mnenje ali pomoč pri oceni tveganj, načrtovanju rešitev, izdelavi projektne dokumentacij ali izvedbi sistema varovanja, nas pokličite na številko 01 292 79 05 ali nam pišite na naslov trzenje@akoda.si.
V Sloveniji se letno zgodi dobrih 13.000 vlomov, od tega približno 3.000 v hiše in stanovanja. To pomeni, da je v stanovanjske objekte vlomljeno povprečno vsake tri ure. Zato ne bo odveč, če pred dopusti omenimo nekaj ključnih podatkov in kako si pri tem lahko pomagamo.
Po lanskem občutnem zmanjšanju se letos številko vlomov v stanovanjske objekte spet povečuje. Za dobro organizirane in spretne kriminalce so namreč skoraj idealen zločin, saj po uradnih podatkih preiskanost redko preseže 15 odstotkov. Tako so kaznovani vlomilci prej izjema kot pravilo.
Po mnenju policije je povečano število vlomov lahko posledica krize, ali organiziranih skupin iz tujine. Čeprav po njihovih evidencah 80 odstotkov vlomov izvršijo slovenski državljani, so pri nas delovale tudi skupine iz Madžarske, Romunije, Slovaške in predvsem iz Balkana. Takšne združbe so značilne za večja mesta, kjer se lažje skrijejo, zaradi manjših jezikovnih ovir ne vzbujajo večje pozornosti, pri sorodnikih in znancih pa dobijo stanovanje in prevoz.
Več kot 70 odstotkov vlomilcev je starih do 34 let, pogosto delujejo po dva ali več oseb skupaj. Opremljeni z rokavicami in kapami, eden čaka zunaj, povezani z voki-tokiji. Pri vlomih v stanovanjske objekte gre redkeje za odvisnike od drog, saj je potrebno nekaj spretnosti. Čeprav nekateri od tega živjo, sta neredko glavni motiv adrenalin in samopotrditev, saj si z vsakim uspešnim dejanjem dvigajo samozavest in občutek moči.
Policija na tem področju opaža dve skupini vlomilcev. Prva si tarče izbira načrtno, jih nekaj časa opazuje in se na dejanje pripravi. Druga skupina pa vlamlja naključno, ker opazijo prazno hišo ali stanovanje, si ogledajo okolico in za vsak slučaj še pozvonijo na vratih.
Najpogostejši so še vedno vlomi skozi vhodna vrata in pritlična okna. Posebej vabijo nezaščitene ključavnice in okna, ki jih pustimo odprta zaradi zračenja. Vendar se ne branijo niti zahtevnejšega premagovanja vrat, razbijanja stekla in plezanja preko balkonov. Pogosto je dovolj, da vstopijo v predsobe, kjer v omarah in oblačilih veliko ljudi pušča denarnice in ključe vozil.
Poleg materialne škode so najhujše posledice vlomov šok ob pogledu na razdejanje v svojem intimnem okolju in izguba občutka varnosti ob zavedanju, da se to lahko ponovi. Zato se približno 10 odstotkov žrtev vloma s časom preseli.
In kako si pri tem lahko pomagamo?
Policija opaža, da je manj vlomov v objekte, ki so varovani z alarmnimi napravami in varnostnimi kamerami, čeprav so vlomilci običajno zakriti. Alarmne naprave namreč redko onesposobijo, zvočni alarm znotraj in zunaj pa jih vsaj nekoliko prestraši in največkrat prežene še pred prihodom varnostne službe. Dober varnostni ukrep so senzorske luči, ki se vklopijo že ob približevanju objektu, znotraj hiš in stanovanj pa se vlomilci najbolj bojijo psov. Zato pomagajo tudi opozorilne nalepke, da je objekt varovan in da je doma hud pes.
V preteklosti je bilo znano, da so vlomilci prebirali objave o družinskih dogodkih, kot so poroke, pogrebi, obletnice in podobno ter delovali, ko so bili domači skoraj zagotovo odsotni. Danes pa med drugim spremljajo družbene medije, zato npr. na Facebooku nikar ne razglašajte, da odhajate na dopust in ne objavljate dopustniških fotografij, saj vas ob povratku domov lahko pričaka neprijetno presenečenje.
Čeprav so naša osnovna dejavnost sistemi tehničnega varovanja za potrebe poslovnih kupcev, poskrbimo tudi za učinkovito varnost stanovanjskih objektov.
In če želite pred odhodom na dopust doma vgraditi alarmni sistem ali varnostne kamere, nas - po možnosti čimprej - pokličite na številko 01 292 79 05 ali nam pišite na naslov trzenje@akoda.si.
PS: Če kljub vsej previdnosti postanete žrtev vloma, se ob prihodu domov ničesar ne dotikajte in ne pospravljajte morebitnega razdejanja, temveč takoj pokličite policijo, ki bo morda našla uporabne sledi za storilci in zavarovalnico, da oceni nastalo škodo.
Sodobni video nadzorni sistemi so informacijske rešitve, zato so izpostavljeni podobnim tveganjem, kot druga poslovna informatika. Ker posnetki posameznikov spadajo med osebne podatke, pa so jih uporabniki dolžni varovati tudi v skladu z Zakonom o varstvu osebnih podatkov. Kakšne so običajne prakse in kakšne so možnosti za informacijsko varnost video nadzornih sistemov?
Še v bližnji preteklosti smo video sisteme označevali kot televizijo zaprtega kroga ali s kratico CCTV (= Close Circuit Television), ker so to v resnici bili. Kamere, preklopne matrike, videorekorderji in monitorji, povezani s koaksialnimi kabli. Snemanje na magnetni trak je nasledil digitalni medij ter analogne kamere današnje omrežne oziroma IP.
Zaradi prenosa razmeroma velike količine podatkov med kamerami ter prikazovalno in snemalno napravo, ki bi obremenjevali računalniška omrežja, so bili video sistemi najprej ločeni v lastnih omrežjih. Dokler niso proizvajalci slikovne podatke zmanjšali do te mere, da je bilo kamere smisleno povezati v običajno omrežje. Druga večja sprememba se je zgodila na področju snemalnikov. Sprva so bile namenske celotne naprave, medtem ko je danes takšna pogosto samo programska oprema za upravljanje video nadzora (VMS = Video Management System), ki jo namestimo na običajne strežnike.
V preteklosti so bili video sistemi tudi omejeni na posamezno lokacijo. Danes je to že skoraj redkost, saj želijo uporabniki centralizacijo, ki omogoča nadzor objektov in dostop do posnetkov na daljavo, kar prav tako odpira določena varnostna vprašanja.
Zaradi vseh teh dejstev iz preteklosti se video sistemi marsikdaj še vedno ne prištevajo med informatiko, zato je ponekod zapostavljena tudi njihova informacijska varnost.
In kje se pojavljajo poglavitne ranljivosti video nadzornih sistemov?
Predvsem na dveh mestih. Znotraj računalniških omrežij je tveganje nepooblaščeni dostop do npr. posnetkov kamer. Kadar video sistem povežemo s svetovnim spletom kot zunanjim svetom, pa obstaja možnost vdora do video strežnika in preko njega morda do informacijskega sistema nasploh.
Za zaščito video nadzornih sistemov se najpogosteje uporabljajo fizično ločena omrežja ali virtualna krajevna omrežja (VLAN). V manjši meri kodirane povezave (HTTPS, SSL) za oddaljeni dostop ter povezave med kamerami in video strežniki. Kadar delujejo znotraj računalniških omrežij, jih ščitijo požarni zidovi in kodirano shranjevanje podatkov. Najbolj pogosta - in edina -
zaščita pa so še vedno uporabniška gesla.
Informacijska varnost video nadzornih sistemov je boljša v srednjih in velikih podjetjih s svojimi IT oddelki in strokovnjaki, ki se bolj zavedajo tveganj in običajno poskrbijo za ustrezne ukrepe. Prav tako ji več pozornosti posvečajo v določenih dejavnostih, kot so državna uprava, finančne ustanove in v zdravstvu.
In kaj o varnosti video nadzornih sistemov pravi zakon?
Dolžnost zavarovanja osebnih podatkov, ki nastajajo pri video nadzoru, določata 24. in 25.člen ZVOP-1. Uporabnik video nadzora mora zagotoviti varnost aplikativne programske opreme, s katero se obdelujejo osebni podatki ter varnost podatkov pri prenosu po telekomunikacijskih omrežjih in sredstvih.
Kar pomeni, da je že nepooblaščen dostop do posnetkov video sistema zaradi neurejenih uporabniških gesel kršitev omenjenega zakon z vsemi možnimi posledicami.
Kot smo pred kratkim že omenili, znašajo kazni za kršitve po ZVOP-1 od 4.170,00 do 12.510,00 evrov za pravne osebe in od 1.250,00 evrov do 2.080,00 evrov za odgovorne osebe v javnem in zasebnem sektorju.
Za več informacij, mnenje ali komentar o obravnavani temi nam lahko pišete na naslov trzenje@akoda.si.
Učinkovitost sistemov za zgodnje odkrivanje in alarmiranje nevarnosti požara je odvisna od najbolj izpostavljenih elementov, to pomeni javljalnikov požara. Od njih želimo visoko občutljivost, da nevarnost zaznajo čim prej. Po drugi strani pa lahko visoka občutljivost povzroča lažne alarme ter posledično izpade, zastoje in poslovno škodo.
Rešitev za občutljivost, hitrost in veliko zanesljivost zaznavanja nevarnosti požara je ASA nevronska tehnologija proizvajalca Siemens.
Patentirana ASA (= Advanced Signal Analysis) tehnologija javljalnikov požara je edinstvena rešitev na svetovnem tržišču, ki vsebuje:
Optična javljalnika zaznavata svetle in temne delce dima. Temperaturna javljalnika merita temperature razlike in alarmirata presežene mejne vrednosti. Med prvo fazo razvoja požara pa nastaja ogljikov monoksid, ki je redkejši od zraka. Zato se dvigne pod strop, kjer ga zazna elektrokemični javljalnik CO še preden nastanejo delci dima, ki bi jih zaznal optični javljalnik. To omogoča tudi zgodnje odkrivanje nizko energijskega in počasi tlečega nastajanja ognja.
V čem je razlika?
Večina javljalnikov požara deluje kot tipalo. Kar pomeni, da zaznave iz okolja posredujejo alarmnim centralam, ki se odločajo glede resnične nevarnosti. Nevronski javljalnik pa vsebuje lastni mikroprocesor z algoritmi, ki sam prepozna nevarnost in jo sporoči alarmni centrali.
ASA tehnologija signale javljalnikov z uporabo algoritmov pretvori v matematične parametre in jih primerja z vnaprej nastavljenimi vrednostmi. To pomeni, da je nevronski javljalnik požara prilagojen pričakovanim zunanjim vplivom, hkrati pa se z zaznavanjem okolja, kjer je nameščen, prilagaja njegovim značilnostim.
Za lažje razumevanje ponazorimo s primerom uporabe takšnega javljalnika v garažah.
Pri vžiganju in speljevanju vozil nastajajo sajast dim in visoke koncentracije ogljikovega monoksida, zato običajni optični javljalniki pogosto povzročajo lažne alarme. Nevronski javljalnik nas ščiti pred nevarnostjo CO tako, da povišano koncentracijo izmeri takoj, alarm pa sproži šele po recimo petnajstih minutah presežene mejne vrednosti. S tem se izognemo proženju alarmov pri kratko preseženih mejah CO in pojavih izpušnega dima.
ASA javljalniki imajo nastavljene algoritme za devet različnih območij delovanja in sicer:
Poleg navedenih je ASA tehnologija primerna tudi za vsa druga okolja, kjer potrebujemo hitro in zanesljivo zaznavanje brez lažnih alarmov, ki bi lahko povzročili zastoje procesov in posledično škodo. Kar ne pomeni, da mora biti z omenjeno tehnologijo izveden celoten sistem javljanja požara, temveč jih lahko uporabimo samo v določenih področjih ali prostorih.
Če vas o ASA nevronski tehnologiji javljanja požara zanima več informacij, si lahko predstavitveno brošuro prenesete tukaj, nas pokličete na številko 01 292 79 05 ali nam pišete na naslov trzenje@akoda.si.
Biometrijska identifikacija je najbolj zanesljiv način za prepoznavanje ljudi, saj se osebnih lastnosti ne da ukrasti ali ponarediti in jih je težko prenesti na drugo osebo. In čeprav se je pri nas povpraševanje po biometrijskih rešitvah zaradi zakonskih omejitev že pred leti precej zmanjšalo, v svetu močno narašča. Poglavitna razloga sta terorizem in begunska kriza, ki sta potrdila pomanjkljivosti identifikacije ljudi zgolj na podlagi njihovega obraza in osebnega dokumenta.
Biometrijsko prepoznavanje, ki ga običajno povezujemo s prstnim odtisom, omogočajo tudi različne druge enostavno dostopne telesne značilnosti, kot so obraz, očesna mrežnica in šarenica, dlan, preplet ven na roki, uho, govor in celo način hoje.
Razen za omejitev in nadzor dostopa do objektov in prostorov (fizična pristopna kontrola) ter naprav in podatkov (logična pristopna kontrola), jo uporabljajo tudi na primer za preverjanje istovetnosti študentov pri opravljanju izpitov, za zaznavanje nevarnih ali iskanje pogrešanih oseb v množici, preverjanje ljudi pri prehodu meje, s časom pa naj bi biometrija nadomestila plačilne kartice.
Točnost biometrijske identifikacije označujemo s statističnim izrazom »stopnje svobode« (ang. Degrees of Freedom). Pri tem merilu dosegajo glas 5 stopenj, obraz 20 stopenj in prstni odtis 30 stopenj svobode. Na zgornjem delu lestvice je prepoznavanje očesne mrežnice, ki jih ima kar 245, s štirimi prsti pa dosežemo 150 stopenj svobode.
In kako je z uporabo biometrijskih ukrepov pri nas?
Določa jo Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1), ki biometrijo opredeluje kot velik poseg v zasebnost in dostojanstvo posameznika ter uporabo temu primerno omejuje. Iz 78. do 81. člena zakona je razvidno, da so biometrijski ukrepi dovoljeni v naslednjih primerih.
V javnem sektorju kadar tako določa zakon (npr. Zakon o potnih listinah državljanov Republike Slovenije) ter izjemoma na podlagi posebnih zakonskih določil tudi za vstop v stavbo ali dele stavb in evidentiranje zaposlenih na delu.
V zasebnem sektorju pa so dovoljeni, če so nujno potrebni za opravljanje dejavnosti, varnost ljudi ali premoženja, varovanje tajnih podatkov ali varovanje poslovne skrivnosti. Zasebni sektor lahko biometrijske ukrepe izvaja le nad svojimi zaposlenimi, če so o tem predhodno obveščeni, kar pa ni zadostni, temveč zgolj potrebni pogoj za uvedbo.
Če izvajanje biometrijskih ukrepov v zasebnem sektorju ni določeno z zakonom, mora tisti, ki jih želi uvesti, najprej pridobiti odločbo Informacijskega pooblaščenca.
V praksi to pomeni, da soglasje zaposlenih za uvedbo biometrijskih ukrepov ni dovolj, temveč mora uporabnik v vsakem primeru pridobiti omenjeno odločbo, kar vsaj po naših izkušnjah ni enostavno.
Kadar menimo, da je uporaba biometrijskih ukrepov v delovnem ali poslovnem okolju nujno potrebna in izpolnjujemo zakonske pogoje, pa je postopek za pridobitev dovoljenja naslednji.
Na naslov Informacijskega pooblaščenca pošljemo zahtevo za izdajo dovoljenja za uvedbo biometrijskih ukrepov, v kateri utemeljimo, zakaj je potrebna. Pri tem si lahko pomagamo z že izdanimi odločbami, ki so objavljene na spletni strani Pooblaščenca.
Zahtevo mora vložiti uporabnik ukrepov - in ne na primer varnostno podjetje ali dobavitelj opreme - ter plačati ustrezno upravno takso.
Priložiti je potrebno tudi ustrezen dokaz o tem, da so bili zaposleni obveščeni o nameravani uvedbi biometrijskih ukrepov (npr. datirano in ožigosano obvestilo zaposlenim ali dokument s podpisi zaposlenih). Če imamo reprezentativni sindikat, v obrazec vpišemo naslov reprezentativnega sindikata (ali več sindikatov), ki naj ga pooblaščenec obvesti o uvedbi biometrije. Če sindikata nimamo, moramo to izrecno navesti.
Po prejemu navedenih podatkov oziroma ko je vloga popolna, Pooblaščenec v roku dveh mesecev odloči, ali je uvedba biometrijskih ukrepov dovoljena.
Za konec morda še nekaj besed o predvidenih kaznih za kršitve, ki znašajo od 4.170,00 do 12.510,00 evrov za pravne osebe in od 1.250,00 evrov do 2.080,00 evrov za odgovorne osebe v javnem in zasebnem sektorju.
Vse kar moramo vedeti o biometrijskih ukrepih si po želji lahko preberete v brošuri Informacijskega pooblaščena, ki jo najdete na tej povezavi.
Dobra novica pa je, da opisane omejitve ne veljajo za uporabo biometrijskih ukrepov v zasebne namene, kot so biometrijske ključavnice v hiši, računalniku ali prenosnem telefonu ter jo zakon dovoljuje za osebno uporabo, družinsko življenje ali za druge domače potrebe.
Ker gre za pravila, ki veljajo za večino objektov in pri katerih v praksi opažamo precej pomanjkljivosti, ne bo odveč, če ponovno spomnimo na nekaj ključnih določil.
Evakuacijske poti so namenjene hitremu in varnemu umiku ljudi iz ogroženega objekta v primeru požara, potresa ali morebitnih drugih nevarnosti. Za to morajo biti izpolnjeni trije osnovni pogoji: oznake, osvetljenost in prehodnost.
Oznake za smeri izhoda v primeru evakuacije so določene s standardom SIST 1013. Nameščene morajo biti tako, da so vidne iz vseh točk v objektu. Barva znaka mora biti v skladu z zahtevami SIST ISO 3864, kar pomeni bel simbol (piktogram) na zeleni podlagi. Osvetljenost znakov je lahko vgrajeno svetilo, zunanje svetilo ali fotoluminiscentni pigment. Za svetlost površine znakov velja standard SIST EN 1838. V primeru izpada omrežne napetosti mora biti izvedena s pomožnim (rezervnim) virom energije (akumulatorska izvedba).
Osvetljenost evakuacijskih poti zagotavljamo z varnostno razsvetljavo, ki se prižge ob izpadu omrežnega napajanja. Svetilke morajo biti nameščene tako, da se ljudje lahko orientirajo in poiščejo izhod. Delovati morajo najmanj eno uro. Predpisani nivo osvetljenosti je od 0,5 Lux po celotnem prostoru do 1 Lux na tleh evakuacijskih poti. Načrtovanje in izvedbo poleg omenjenih določata tudi standarda SIST EN 50172 in SIST EN 60598-2-22.
Tretji pogoj za varnost pa je prehodnost evakuacijskih poti.
S širitvijo sistemov pristopne kontrole so namreč dokaj pogosto električno zaklenjena tudi vrata na evakuacijskih poteh. Kadar električno zaklepanje onemogoča njihovo prehodnost, zanj veljajo pravila, ki jih omenja tehnična smernica TSG-1-001:2010, podrobneje pa jih razlaga Smernica SZPV 411.
Gre za primere zaklepanja iz notranje strani vrat hodnikov, stopnišč, požarnih stopnišč in na izhodih, ki je izvedeno z električnimi ključavnicami ali pridržalnimi magneti in jih odpiramo z identifikacijskim medijem (kartica, koda, prstni odtis).
Za razliko od bolj ali manj enostavnih varnostnih tipk, ki so se uporabljale v preteklosti, mora t.i. panik tipka v skladu z omenjeno smernico izpolnjevati naslednje zahteve:
In kako deluje?
Elektronika panik terminala prekine dovod napajanja električne ključavnice ali pridržalnega magneta in sprosti prehod vrat, kar se lahko zgodi na različne načine:
Takšno rešitev moramo v skladu s standardi požarne varnosti uporabljati za novogradnje in rekonstrukcije obstoječih objektov pri načrtovanju in uvajanju sistemov pristopne kontrole na evakuacijskih poteh od leta 2010 dalje.
Za več informacij v zvezi z obravnavano temo nas lahko pokličete na številko 01 292 79 05 ali nam pišete na naslov trzenje@akoda.si.
Večina lastnikov in upraviteljev zgradb se niti ne zaveda, da v obdobju dvajsetih let kar 80 odstotkov stroškov predstavlja njihovo obratovanje in vzdrževanje. Prav tako mnogi nimajo uporabnih informacij in idej, kako bi takšne stroške lahko znižali. Rešitev, ki nam pri tem lahko pomaga, je Desigo CC.
Upravljanje objektov je danes izpostavljeno različnim pritiskom. Zakonodaja postavlja ekološke, energetske, varnostne in druge zahteve, ki so pogosto povezane s stroški. Kriminal in terorizem povečujeta varnostne potrebe, ki so prav tako povezane z vlaganji v varnostne naprave in osebje. Na drugi strani pa želijo lastniki čim nižje stroške obratovanja objektov ter uporabniki udobno in varno delovno okolje za sprejemljivo ceno.
Odgovor na opisane in druge sodobne zahteve je sistem Desigo CC proizvajalca Siemens. Gre za platformo za avtomatizacijo, upravljanje in varnost objektov nove generacije, ki omogoča znižanje stroškov obratovanja objektov tudi do 20 odstotkov.
V čem so njegove glavne uporabnosti in prednosti?
V primerjavi z različni centralnimi in varnostnimi nadzornimi sistemi, ki so delne rešitve, zagotavlja upravljanje porabe energije, gretja, hlajenja, prezračevanja, razsvetljave, požarne varnosti in varnostnih sistemov na enem mestu.
Centralizira in avtomatizira vse obratovalne procese v skladu s potrebami posameznega objekta. Da so npr. prostori osvetljeni, ogrevani ali hlajeni samo takrat, ko je zares potrebno in podobno.
Podpira povezovanje in spremljanje delovanja naprav in sistemov različnih proizvajalcev.
Vse ključne podatke o obratovanju posameznega objekta prikazuje na enem samem zaslonu v grafičnih, tekstovnih in številčnih oblikah, kar omogoča enostavno, pregledno in uporabniku prijazno spremljanje dogajanja.
V primeru okvare ali sprožitve alarma osebju posreduje navodila za pravilno ukrepanje, da je motnja lahko odpravljena v najkrajšem možnem času.
Beleži vse dogodke, vključno z ukrepi, za sledljivost dogajanja in različne (servisne, vzdrževalne, varnostne, revizijske, ipd.) potrebe upravljanja.
Omogoča centralizacijo spremljanja in/ali upravljanja objektov ne glede na lokacijo doma ali v tujini.
Kdo so ključni uporabniki sistema Desigo CC?
Odgovorni za nemoteno in ekonomično obratovanje objektov, ki potrebujejo uporabne podatke za načrtovanje in optimizacijo stroškov.
Skrbniki posameznih področij in procesov v objektih, vključno z odgovornimi za varnost, ki zagotavljajo njihovo nemoteno delovanje.
Vzdrževalna, varnostna in gasilska služba, ki mora hitro, pravilno in učinkovito ukrepati v primeru izpadov ali nevarnosti.
Komu je namenjen?
Objektom vseh vrst in velikosti, kjer se pričakuje:
- avtomatizacija obratovalnih procesov in optimizacija stroškov obratovanja ali
- centralizacija spremljanja obratovanja in upravljanje več objektov iz enega mesta ali
- visoka stopnja varnosti objektov, ljudi in premoženja.
Če vas o sistemu Desigo CC zanima več informacij ali želite predstavitev v vašem podjetju, nam pišite na naslov trzenje@akoda.si ali nas pokličite na številko 01 292 79 05.
Na področju pristopne kontrole poznamo dve vrsti uporabnikov. Manj zahtevne, kjer identifikacijske kartice uporabljajo samo namesto ključev. In zahtevnejše, pri katerih je omejitev in nadzor dostopa pomemben del sistema varnosti podjetja ali organizacije. Vendar ravno za slednje na našem tržišču ni velike izbire kakovostnih rešitev.
Zato najprej spomnimo, kaj zahtevni uporabniki običajno pričakujejo od sistema pristopne kontrole.
Preprosta administracija. Administracija sistema pomeni vnos podatkov o uporabnikih (zaposleni, zunanji sodelavci, obiskovalci, ipd.), identifikacijskih elementih (kartice, daljinski upravljalnikih, kode,…), varovanih prehodih (vrata, dvižne zapornice, dvigala, ipd.), urnikih dostopa in podobno ter nastavitev pravic za dostop - kdaj lahko nekdo dostopa do določenega varovanega območja. Če je nepregledna in zapletena, lahko za skrbnika pomeni veliko porabo časa in možnost napak.
Grafični vmesnik. To je programska oprema, ki v tlorisih prikazuje razmestitev posameznih naprav pristopne kontrole in njihovo trenutno stanje. Posebej pomemben je v primeru alarma, saj varnostnemu in drugemu osebju nazorno prikaže mesto sprožitve, navodila za hitro in pravilno ukrepanje ter sliko dogajanja, če je v območju varnostnih kamer, saj omogoča tudi povezavo z video sistemom.
Zmogljiv in uporabniku prijazen poročilni sistem. Namenjen je pregledovanju podatkov o prehodih posameznih vrat (kdo, kdaj, kje), poskusih nepooblaščenega dostopa in administraciji sistema (vnosu in spreminjanju podatkov). Njegova učinkovitost se izkaže predvsem v primeru incidentov, ko mora vodstvu varnosti omogočati hiter in preprost vpogled v ključne informacije.
Revizijska sled (ang. Audit Trail). Namenjena je nadzoru nad administracijo sistema, torej sledljivosti, kdo in kdaj je dostopal do programske opreme, pregledoval podatke in spreminjal nastavitve pristopne kontrole.
Povezava z alarmni sistemom. Kadar so prostori varovani s pristopno kontrolo in alarmnim sistemom, je uporabniku najbolj prijazna in ekonomična rešitev izklop in vklop alarmnega sistema z identifikacijsko kartico. V nasprotnem primeru potrebujemo za upravljanje alarmnega sistema dodatne kodirnike (= strošek) in številčne kode (= neprijazno).
Široka izbira načinov identifikacije. Poleg različnih identifikacijskih kartic in obeskov (od 125 kHz do 13,56 MHz, NFC, ipd. ), tudi možnost uporabe daljinskih upravljalnikov, številčnih kod in morda celo biometrične identifikacije. Dvostopenjsko identifikacijo (npr. kartica + koda), princip štirih oči (identifikacija dveh oseb), pogojevane prehode (t.i. interlock), slikovno verifikacijo uporabnika kartice in podobno.
Estetika. Gre predvsem za izgled čitalnikov identifikacijskih kartic, ki so običajno edini vidni element pristopne kontrole. Ker jih pogosto nameščamo v arhitekturno občutljiva okolja, mora biti temu primeren tudi njihov izgled.
Robustnost. To pomeni odpornost delovanja proti izpadom. Poznamo namreč dvo in več nivojsko arhitekturo pristopne kontrole, pri kateri okvara posameznega elementa povzroči manjši ali večji izpad uporabnosti celotnega sistema.
In še bi lahko naštevali, saj ima vsak uporabnik svoje uporabniške potrebe in varnostne zahteve.
Vse navedene in različne druge možnosti izvedbe pristopne kontrole podpira sistem SiPass proizvajalca Siemens, ki je s svojima različicama Entro in Integrated namenjen tudi najbolj zahtevnim uporabnikom.
Če izbirate ali posodabljate sistem pristopne kontrole, ali pa vas tema zanima, nam za več informacij pišite naslov trzenje@akoda.si ali nas pokličite številko 01 292 79 05.
Varnostna razsvetljava je najbolj razširjen način aktivne požarne zaščite, saj je vgrajena tudi v številnih objektih, ki (še) nimajo sistemov za avtomastko javljanje požara. Vendar ravno pri varnostni razsvetljavi v praksi opažamo številne pomanjkljivosti. Zato naj spomnimo na nekatera pomembnejša dejstva.
Varnostno razsvetljavo pogosto obravnavamo precej podcenjujoče. Verjeto predvsem zato, ker smo v delovnih okoljih prisotni večinoma podnevi ali pri običajni razsvetljavi in se ne zavedamo njnega resničnega pomena. Vendar pa se v številnih proizvodnih, skladiščnih in tudi poslovnih prostorih nikakor - ali vsaj ne brez tveganja poškod - ne bi znašli v popolni temi.
Zato lahko varnostna razsvetljava v skrajnem primeru, ko je zaradi nevarnosti potrebno pravočasno zapustiti temne prostore, dejansko rešuje življenja.
Sistem varnostne razsvetljave ima dva pomembna uporabniška vidika.
Prvič, svetilke z dovolj veliko svetilnostjo morajo biti nameščene na pravih mestih, da omogočajno varen umik iz objektov (orientacijo in izhod) ter uporabo drugih požarno varnostnih naprav, kot so npr. gasilniki, hidranti in ročnik javljalniki požara. Pravila za klasifikacijo objektov, razmestitev svetilk in oznak na evakuacijskih poteh, stopnjo osvetljenosti in druge zahteve podrobneje določajo predpisi, EN standardi in tehnične smernice, kot je TSG-1-001:2010.
Na primer:
In drugič, svetilke morajo delovati. Kar pomeni svetiti predpisan čas (eno do tri ure) v primeru izklopa (oziroma izpada) omrežne napetosti. Zato je potrebno zagotavljati delujoča svetila in ustrezno rezervno napajanje, s čemer je v praksi največ dela.
Priporočljivo je, da se delovanje varnostne razsveljave preizkuša vsak mesec, ali najmanj vsake tri mesece, kar večina uporabnikov izvaja samostojno s hišniki ali vzdrževalci. Ker naj bi bila varnostna razsvetljava vezana v svoj tokokrog, se izklopi njena varovalka, počaka predpisani čas in preveri, ali svetilke delujejo. In nato seveda zamenja elemente, ki ne delujejo.
V primerjavi s sistemi za javljanje požara, kjer tehnične preglede izvajamo vsakih pet let, je veljavnost potrdil o brezhibnem delovanju v skladu s pravilnikom o pregledovanju in preizkušanju sistemov aktivne požarne zaščite za varnostno razsvetljavo dve leti.
Čeprav v praksi pogosto slišimo odgovor, da požarni inšpektorji in tehnični pregledniki na sistem varnostne razsvetljave nimajo posebnih pripomb, predlagamo tudi logičen in praktičen razmislek. In sicer, ali bomo imeli v objektu dovolj svetlobe, da ga lahko po potrebi hitro in varno zapustimo, če bo zunaj tema in nam običajna razsvetljava ne bo delovala.
Če želite osnovno ustreznost varnostne razsvetljave preveriti sami, si lahko na podlagi omenjene smernice izdelate kontrolno tabelo, pregledate razmestitev svetilk in izmerite osvetljenost v skladu z zahtevami. Ali pa nam sporočite in vam pri tem pomagamo.
Za več informacij v zvezi z obravnavano temo nam pišite naslov trzenje@akoda.si ali nas pokličite številko 01 292 79 05.
Po ocenah različnih virov je - ne samo pri nas, temveč po vsem svetu - še vedno v uporabi okrog 80 odstotkov analognih varnostnih kamer. Ker jih bodo uporabniki postopno zamenjali z mrežnimi (IP), je dobro že danes vedeti, kako lahko sodobne pametne kamere vplivajo na spremembe sistemov varovanja. Zato opisujemo deset njihovih zanimivejših uporabnosti.
Ograjna ali perimetralna zaščita. Je področje, na katerem so bile v preteklosti preizkušene različne rešitve (kot npr. aktivne in pasivne infrardeče bariere ter senzorski in vkopani kabli), katerih poglavitni slabosti sta draga izvedba in lažni alarmi. Dokaj uspešno jih lahko nadomestimo z varnostnimi kamerami in slikovnim zaznavanjem premikanja v varovanih območjih (t.i. video senzorjem).
Zaznavanje prisotnosti. Kjer prostore nadzorujemo s kamerami, načeloma ne potrebujemo dodatnih javljalnikov prisotnosti, saj jo lahko zaznavamo s kamerami.
Sledenje premikanja. Za sledenje premikanja v varovanih območjih običajno uporabljamo gibljive kamere s spremenljivim objektivom, ki jih uporabniki krmilijo ročno. Danes to ni več potrebno, saj lahko statična pametna kamera visoke ločljivosti sama zazna, spremlja, povečuje in shranjuje premikanje v varovanih območjih. Zato v določenih primerih gibljivih kamer, ki so dražje in bolj podvržene mehanskim okvaram premikajočih delov, ne potrebujemo več.
Omejitev in nadzor dostopa vozil. V praksi je bilo preizkušeno več možnosti (kot so identifikacijske kartice, daljinski upravljalniki in različni oddajniki), ki pa niso zagotovile splošno uporabne rešitve. Temu se lahko precej približa pristopna kontrola s prepoznavanjem registrskih tablic, ki dosega visoko stopnjo zanesljivosti delovanja in možnosti avtomatizacije pretoka vozil.
Štetje oseb. Čeprav ga uporabljamo redko, je ponekod vseeno potrebno. Doslej je bila najbolj poznana metoda z infrardečimi žarki, ki jo lahko nadomesti štetje oseb z uporabo pametnih kamer.
Štetje vozil. Je pomembno za merjenje zasedenosti v garažnih hišah in na parkiriščih, za kar se večinoma uporabljajo induktivne zanke. Podobno, kot pri štetju oseb, jih uspešno nadomestimo s kamerami, ki nam lahko omogočajo tudi prepoznavanje registrskih tablic vozil in s tem dodatne koristne informacije.
Prosta parkirna mesta. Podobna usoda, kot številne druge, čaka tudi sisteme za zaznavanje prostih parkirnih mest, ki jih bodo kmalu izrinile sodobne kamere.
Mreža monitorjev. Za spremljanje varnostnih kamer v nadzornih centrih običajno potrebujemo vsaj dva monitorja, za živo sliko in alarmno dogajanje. Ponekod pa uporabljajo tudi več ali t.i. mreže monitorjev. Pri sodobnih kamerah in monitorjih večje ločljivosti zadošča že en sam večji monitor, na katerem lahko opazujemo npr. splošni nadzor, povečane segmente slike in še posebej morebitno alarmno dogajanje.
Spremljanje aktivnosti (ang. Activity ali Heat Map) pomeni spremljanje pogostosti zadrževanja in gibanja oseb ali vozil v nadzorovanih območjih. Takšni podatki so zanimivi recimo za trgovce, saj pokažejo, kje in koliko se v prodajalnah kupci zadržujejo. Še pred kratkim se je to preizkušalo z beleženjem aktivnosti prenosnih telefonov, vendar je dosti bolj enostavna rešitev s pametnimi kamerami.
Zaznavanje in snemanje zvoka. Vsaka sodobnejša varnostna kamera omogoča tudi zajemanje in snemanje zvoka. Čeprav se v praksi skoraj ne uporablja, je lahko vseeno koristno, saj varnostnemu osebju pomaga, da zazna nevarnost ali neobičajno dogajanje v varovanih območjih s pomočjo zvokov.
S pametnimi kamerami lahko torej nadomestimo različne varnostne naprave, od zunanjih in notranjih javljalnikov prisotnosti, do čitalnikov kartic in daljinskih upravljalnikov, števnih naprav in tudi gibljivih kamer.
Kar je dobro vedeti in po potrebi upoštevati pri načrtovanju sistemov tehničnega varovanja v bolj ali manj bližnji prihodnosti.
Za lažjo predstavo, o čem govorimo, si po želji oglejte kratek posnetek na tej povezavi, pri čemer uporabljena kamera 4K ni pogoj, saj lahko enak učinek dosežemo tudi z nižjimi ločljivostmi.
Če vas o uporabnosti pametnih kamer v sistemih varovanja zanima več informacij ali potrebujete nasvet, nas pokličite na številko 01 292 79 05 ali nam pišite na naslov trženje@akoda.si.
Pred kratkim smo v večji organizaciji mimogrede opazili, kako so shranjeni njihovi pomembni ključi. Nahajajo se v leseni omarici s steklenimi vrati in klasično ključavnico. Na omarici je nameščena škatlica, v kateri je ključ za odpiranje omarice. Vse skupaj pa se nahaja v zaklenjenem prostoru v kleti. Zato se je samo po sebi zastavilo vprašanje, kako bi v izrednih razmerah, ko običajno nastane še nekaj zmede, do ključev sploh lahko prišli?
Pomembne ključe imamo za različne potrebe. Običajno za prostore ali vsebine, do katerih dostopa nima vsak. Zato veljajo zanje posebni varnostni ukrepi, kot sta omejena in sledljiva uporaba.
Vendar morajo biti takšni ključi tudi hitro in preprosto dosegljivi, kadar jih nujno potrebujemo. Zato nam ne koristi, če jih imamo varno zaklenjene nekje, kjer jih niče ne najde ali do njih ne more.
Uvodoma omenjeni primer je načeloma razumljiv. Ker ima uporabnik omarico s steklenimi vrati in običajno ključavnico, jo je v skrbi pred razbitjem stekla ali vlomom namestil na varno mesto. Zato je ključna težava neprimerna omarica za ključe.
Rešitev za takšne primere so omarice za shranjevanje ključev KeyWatcher.
Gre za napravo v kovinskem ohišju, kjer se ključi nahajajo nameščeni na varnostnih obeskih, ki so v omarici zaklenjeni v t.i. utorih. Za vsak ključ določimo kdo in kdaj lahko do njega dostopa. In samo ob izpolnjenih obeh pogojih, se omarica odpre. Pri ključih, ki jih uporabnik lahko vzame, sveti lučka, vsi ostali pa ostanejo zaklenjeni.
Uporabnik se na omarici identificira s številčno kodo (PIN) ali kartico, kakršno že uporablja, zato uvedba dodatnih kartic za dostop do ključev ni potrebna. Če bi zakon to dopuščal, je možna tudi uporaba prstnega odtisa. Nato vpiše številko ključa, ali iz menija izbere več ključev, ki jih želi. In to je vse. Zato je uporaba zelo enostavna.
Za izredne primere, ko je potreben sočasni dostop do vseh shranjenih ključev, pa imamo na razpolago posebno varnostno kodo, ki sprosti vse zaklepe in ključe naenkrat.
KeyWatcher idealna rešitev za shranjevanje pomembnih ključev, saj:
Za več informacij v zvezi z obravnavano temo ali brezplačen nasvet glede izboljšanja varnosti shranjevanja ključev nas lahko pokličete na številko 01 292 79 05 ali nam pišete na naslov trzenje@akoda.si.
Za razumevanje, načrtovanje in izvajanje ukrepov za zaščito pred požarom je dobro poznati vsaj osnovne značilnosti procesa gorenja. Od njih je namreč odvisno, kakšen način zaznavanja je najbolj primeren za posamezno delovno ali poslovno okolje ter posledično za učinkovitost protipožarne zaščite.
Gorenje je posebna oblika oksidacije, pri kateri se pojavljajo dim, plamen ali žarenje. Ločimo dve vrsti gorenja in sicer počasno, ki se začne s tlenjem ter hitro, pri katerem pride takoj do plamena. Pri tlenju, kot delu počasnega gorenja, začne gorljiva snov oddajati pline, ki jih lahko zaznamo na različne načine.
Iz laičnega vidika lahko gorenje (pri trdnih snoveh) razdelimo v tri faze. V prvi se začne tlenje z oddajanjem nevidnih plinov, v drugi fazi se zaradi tlenja pojavi dim, v tretji pa pride do gorenja in povišane temperature.
Zaznavanje očesu nevidnih plinov, ki se pojavijo v prvi fazi tlenja, omogočajo t.i. aspiracijski javljalniki. Spadajo med aktivne naprave za odkrivanje nevarnosti požara, ker delujejo s stalnim vsrkavanjem in vzorčenjem zraka v prostoru. Za primerjavo, dimni javljalniki zaznavajo pri 5% -10% zmanjšani vidljivosti v prostoru, medtem ko lahko aspiracijskemu javljalniku nastavimo občutljivost 0,0015% zamanjšane vidljivosti.
Za zaznavanje dima, ki se pojavi v drugi fazi tlenja, imamo na voljo npr. optične kot točkovne in linijske javljalnike. Uvrščamo jim med pasivne načine odkrivanja nevarnosti požara, saj prisotnost dima javijo, ko jih ta doseže.
Zaznavanje gorenja pa omogočajo npr. temperaturni kot točkovni in plamenski javljalniki, termični kabel ter različne ampule, ki pod vplivom povišanje temperature sprožijo sisteme gašenja.
Pri izbiri javljalnikov je potrebno upoštevati vsaj tri pomembne dejavnike. Da moramo nevarnost požara zaznati čim prej, značilnosti okolja, v katerem jih nameščamo, in čas posredovanja v primeru sprožitve požarnega alarma.
Primerov napačne izbire je v praksi namreč kar nekaj.
Precej značilen so recimo dokaj razširjene gasilne ampule v strežniških prostorih. Nevarnost požara zaznajo šele pri povišani temperaturi, torej v fazi gorenja, kar je precej (pre)pozno, saj je že potrebno gašenje.
Kjer prihaja do močnega gibanja zraka zaradi hlajenja naprav in prostorov, niso najbolj primerna izbira niti dimni javljalniki, zato je za strežniške, telekomunikacijske in podobne prostore najboljša rešitev aspiracijska metoda.
Nekteri drugi primeri so recimo dimni javljalniki v skladiščih in podobnih okoljih, ki jih prožijo izpuhi viličarjev, linijski javljalniki dima, ki jih prožijo ptice, dimni javljalniki v prostorih, kjer lahko pride neposredno do požara ali celo eksplozije brez dima in še bi lahko naštevali.
Prav tako je razlika, če so v varovanem objektu stalno prisotni zaposleni, varnostna ali gasilska služba, če se alarmni signal prenaša na varnostni nadzorni center, ali pa celo kar na telefonske številke zaposlenih, kar je najslabša možnost. Čas posredovanja v prvem primeru je lahko bistveno krajši in pravočasen že pri zaznavanju dima, v zadnjem pa do posredovanja morda sploh ne pride.
Če vas o izbiri javljalnikov nevarnosti požara zanima več informacij ali potrebujete nasvet, nas pokličite na številko 01 292 79 05 ali nam pišite na naslov trženje@akoda.si.
Začetek leta je čas načrtovanja različnih izboljšav in ukrepov, med drugim tudi za varnost oseb in premoženja. Zato najbrž ne bo odveč spomniti, katerim področjem je smiselno posvetiti največ pozornosti in zakaj.
Za razliko od številnih držav, kjer se ukvarjajo z nevarnostmi zaradi terorizma in begunske problematike, velja Slovenija še vedno za razmeroma varno. Vendar so tudi pri nas aktualne ogroženosti, ki jih ne smemo podcenjevati in zanemarjati.
Požarna varnost. Je tema, na katero opozarjamo vedno znova iz več razlogov. Prvič, ker je nevarnost požara ves čas prisotna v vseh delovnih in poslovnih okoljih, in ker nam ogenj lahko povzroči največ škode. Drugič, ker je v uporabi ogromno zastarelih in slabo vzdrževanih požarno varnostnih naprav. In tretjič, ker so sistemi za požarno zaščito marsikje pomanjkljivi, ker so bili načrtovani in nameščeni v času ohlapnejših varnostnih standardov in omejeni s tedanjimi tehničnimi možnostmi.
Zato bomo požarni varnosti tudi v letošnjem letu namenili največ vsebine.
Notranja varnost. Različne raziskave in praktične izkušnje že leta potrjujejo, da več kot 80 odstotkov nevarnosti v podjetjih in drugih organizacijah predstavljajo notranji dejavniki. Torej sedanji in bivši zaposleni, pogodbeni sodelavci in drugi, ki lahko vstopajo v naše prostore. Zaradi materialnih koristi, nezadovoljstva, morda celo maščevalnosti, ali preprosto, ker imajo možnost in priložnost.
Notranjo varnost lahko izboljšamo z različnimi organizacijskimi in tehničnimi ukrepi, o katerih smo v preteklosti že govorili. Z omejitvijo in nadzorom dostopa - ali kontrolo pristopa - do objektov, prostorov in informacijskih sistemov. Z varnostnimi kamerami, ki že s svojim izgledom in prisotnostjo delujejo preprečevalno in odvračajo povzročitelje škode. S primernim shranjevanjem in dostopom do mehanskih ključev, saj je zaklepanje še vedno najbolj razširjen varnostni ukrep. Z alarmnimi sistemi za zaznavanje nedovoljene prisotnosti v varovanih območjih in podobno.
Vendar izkušnje prav tako kažejo, da še tako izpopolnjeni varnostni sistemi nepoštenih namer ne morejo v celoti preprečiti. Zato so najboljši varnostni ukrep zadovoljni zaposleni, ki želijo svojemu podjetju dobro ter s svojim ravnanjem in ukrepanjem skrbijo tudi za njegovo varnost.
Povezanost. Sistemi varovanja so sestavljeni iz organizacijskih in tehničnih ukrepov. Po organizacijski plati govorimo o preprečevanju ter zaznavanju in ukrepanju v primeru nevarnosti. Po tehnični plati pa o požarni, splošni, informacijski, tehnološki in drugih oblikah varnosti.
Za največjo varnost morata biti obe področji čimbolj povezani. To pomeni, da so informacije o možnih nevarnostih vedno in čimprej na razpolago pravim ljudem, ki so sposobni hitrega in pravilnega ukrepanja. Čemur so namenjeni t.i. sistemi za upravljanje nevarnosti (ang. Danger Management Systems - DMS).
Ker so pri nas še razmeroma redki, bomo tudi temu področju letos namenili nekaj več vsebine.
Iz opisanih in tudi drugih razlogov predlagamo, da pri razmišljanju o ukrepih v letošnjem letu posebno pozornost posvetite požarni in notranji varnosti ter povezanosti sistema varovanja v delovnem ali poslovnem okolju nasploh.
Za več informacij, mnenje ali nasvet nas lahko vedno pokličete na številko 01 292 79 05 ali nam pišete na naslov trženje@akoda.si.
Po nekaterih ocenah je v Sloveniji še približno 70 odstotkov video sistemov v analogni tehnologiji. To pomeni, da so ali bodo v naslednjih nekaj letih zreli za zamenjavo. Zato je dobro vedeti, kako lahko s prehodom na IP tehnologijo tudi prihranimo.
Verjetno ni treba posebej razlagati, da večja (npr. 1 MP) in velika (npr. 5 MP in več) ločljivost ter sodobni objektivi, mikroprocesorji in programska oprema zagotavljajo bistveno boljšo kakovost in prepoznavnost slike. Vendar to niso njihove edine prednosti.
Število kamer. Z uporabo IP tehnologije lahko na različne načine zmanjšamo število kamer. Daljši domet, na katerem še vedno omogočajo prepoznavnost, pomeni manj kamer pri perimetralni - ali ograjni - zaščiti. Glede na SVGA je pri izbiri 2 MP kamer domet daljši približno dvakrat in trikrat pri 5 MP kamerah.
Druga možnost je pri nadzoru večjih področij. Z uporabo visoko ločljive 5 MP kamere in več poglednega pretoka (t.i. Multi View Streaming), lahko z eno kamero nadomestimo štiri do osem analognih.
Tretja možnost zmanjšanja števila kamer so 360 stopinjske stropne IP kamere. Z uporabo ene lahko na površini 650 m2 nadomestimo najmanj štiri klasične in se hkrati izognemo mrtvim kotom npr. med policami v prodajalnah.
Osvetlitev. IP kamere delujejo kot dnevne in nočne, zato pri izbiri kakovostnih kamer ne potrebujemo dodatne osvetlitve. To omogoča prihranek pri IR reflektorjih, njihovi porabi elektrike in električnih instalacijah.
Javljalniki. Boljše IP kamere imajo vgrajene lastne procesorje za prepoznavanje premikanja, štetje, zaznavanje smeri premikanja in druge inteligente uporabnosti. Ali pa to nalogo opravlja programska oprema na video strežniku. Zato lahko odpadejo dodatni javljalni elementi kot so pasivni in aktivni infrardeči javljalniki premikanja ter pogosto drage električne instalacije pri zunanji zaščiti objektov.
Strojna oprema. Če smo za video sisteme še pred nekaj leti potrebovali dokaj zmogljivo strežniško opremo, se potreba po procesorski moči zmanjšuje. Nekateri proizvajalci pa omogočajo tudi video sisteme brez snemalnikov in video strežnikov, ki so primerni predvsem za manjše postavitve do recimo 16 kamer.
Kako takšna rešitev deluje? Kamera ima vgrajen lastni mikroprocesor, ki deluje kot video strežnik in SD kartico za shranjevanje posnetkov. Živo sliko in posnetke pa uporabnik pregleduje z brezplačno programsko opremo, nameščeno na osebnem računalniku, tablici ali pametnem telefonu.
Poraba. Manjše število kamer, osvetlitve, javljalnikov in strežnikov pomeni manjšo porabo elektrike in električnih instalacij.
Za lažjo predstavo si prihranek električne energije samo pri kamerah ponazorimo s preprostim izrčunom.
Recimo, da podjetje posluje na desetih lokacijah, kjer ima nameščenih 16 analognih kamer. Po zamenjavi z IP tehnologijo, se njihovo število zmanjša na 10. To pomeni, da se skupno število kamer zmanjša za 60. Če vsaka kamera pri neprekinjenem delovanju porabi približno 65 kWh letno, to za 60 kamer znaša 3,900 kWh letno.
Vzdrževanje. Za manj opreme video nadzornega sistema potrebujemo tudi manj vzdrževanja. Fizičnih nastavitev in čiščenja kamer ter programskih nastavitev kamer in strežnikov, za kar se cena vzdrževanja običajno določi glede na število kamer. Kar prav tako ni zanemarljivo.
Čeprav zneski posameznih prihrankov morda niso veliki, je njihova skupna vrednost lahko dovolj, da se vložek v posodobitev video sistema z IP tehnologijo povrne že v treh do petih letih. Zato se načrtovanju novega video sistema izplača posvetiti tudi iz tega vidika.
Če razmišljate o posodobitvi video sistema in vas zanimajo najboljše možne rešitve za svoje potrebe, nam pišite na naslov trtzenje@akoda.si ali nas pokličite na številko 01 292 79 05.
Ta mesec je pri naših poslovnih partnerjih v dveh tednih prišlo do dveh situacij, ko bi lahko nastal požar. V prvi je bila posledica samo močno zakajena čajna kuhinja. V drugem primeru pa je zaradi preobremenitve zagorel UPS, ki ga je pogasila stabilna gasilna naprava.
Po letošnjem velikem požaru v skladišču v Zalogu je bil med drugimi objavljen tudi podatek, da v poslovnih okoljih že nekaj časa beležimo približno sto požarov letno. Ali povedano drugače, da v podjetjih - in drugih organizacijah - gori povprečno skoraj vsak tretji dan.
Pri tem v statistiko niso všteti manjši vžigi, ki jih pogasijo zaposleni. Zato lahko brez velikega pretiravanja trdimo, da se v poslovnih okoljih z ognjem ubadamo praktično vsak dan. In morda je samo vprašnje časa, kdaj bomo na vrsti.
Za zaščito pred požarom izvajamo varnostne ukrepe, ki so pasivni in aktivni. Med aktivno požarno zaščito prištevamo različne varnostne naprave, kot so sistemi za odkrivanje, alarmiranje in gašenje požara, sistemi za odkrivanje in alarmiranje gorljivih plinov in par v zraku, sistemi za odvajanje dima in toplote, varnostna razsvetljava in drugi. Z njimi lahko pravočasno zaznamo in odpravimo nevarnost, preden pride do resničnega požara in ostale škode.
Vendar nam varnostne naprave prav nič ne pomagajo, če ne delujejo pravilno ali sploh ne delujejo, kar pri svoji dejavnosti prav tako opažamo vsak dan.
5 preprostih ukrepov za večjo požarno varnost
V nadaljevanju zato navajamo pet preprostih ukrepov, ki precej pripomorejo k večji požarni varnosti in jih lahko izvedemo brezplačno ali za dokaj malo denarja.
Potrdila o brezhibnem delovanju. Sisteme aktivne požarne zaščite je potrebno vsaki dve ali pet let pregledati in preizkusiti. To opravi pooblaščeni tehnični preglednik in izda potrdilo o brezhibnem delovanju. Zato preverite in po potrebi obnovite veljavnost takšnih potrdil.
Redno vzdrževanje. Sisteme aktivne požarne zaščite je potrebno redno vzdrževati in preizkušati tudi v času veljavnosti omenjenih potrdil in sicer v skladu z navodili proizvajalcev. V praksi to pomeni najmanj enkrat do dvakrat letno, kar lahko izvajajo pooblaščeni serviserji z ustreznim strokovnim znanjem in opremo. Zato preverite ali in kako izvajate redno vzdrževanje sistemov aktivne požarne zaščite.
Opaznost požarnega alarma. V praksi se dokaj pogosto dogaja, da so alarmne centrale nameščene v prostorih brez prisotnosti ljudi Ali, da zvočne signalne naprave niso dovolj slišne zaradi prevelike oddaljenosti ali hrupa v delovnem okolju. Če požarnega alarma nihče ne opazi, tudi ne moremo pravočasno ukrepati. Zato preverite vidnost in slišnost signalizacije nevarnosti požara.
Povezava z nadzornim centrom. Kadar pri napravah za požarno varnost ni prisotnih, mora biti izveden prenos alarmnega signala na nadzorni center gasilcev ali varnostne služne za zasebno varovanje. Zato preverite, ali takšno povezavo imate, če prenos deluje in kakšen je intervencijski čas posredovanja v primeru sprožitve alarma.
Ukrepanje pri nevarnosti požara. Naslednje pomembno vprašanje je, kdo in kako bo pravilno ukrepal v primeru pravega alarma. Od ročne sprožitve gašenje ali uporabe gasilnikov, do v skrajnem primeru klica gasilcev in evakuacije prisotnih. Zato redno skrbite tudi za usposobljenost zaposlenih za ukrepanje v primeru alarmiranja nevarnosti požara.
Če pri izvedbi predlaganih ukrepov potrebujete nasvet ali pomoč, nam pišite na naslov trzenje@akoda.si ali nas pokličite na številko 01 292 79 05.
Zunanja ali t.i. perimetralna zaščita objektov je pomembna iz več razlogov. Poleg zaznavanja vstopa v varovano območje od zunaj, opozarja tudi na približevanje ograjam in prehode od znotraj, ki so pogosto povezani s krajami. Vendar zunanje zaščite marsikje ne uvedejo zaradi stroškov, ki bi nastali z izvedbo električnih inštalacij.
Za zunanjo zaščito je na razpolago več načinov, od katerih najbol pogosto uporabljamo pasivne infrardeče (IR) javljalnike, aktivne IR bariere in ograjni senzorski kabel. Predvsem za bariere in kabel včasih potrebujemo več ožičenja, ki ima svojo ceno.
Rešitev omenjene ovire je lahko izvedba zunanje zaščite brez električnih inštalacij.
Kako takšen sistem deluje?
Aktivne IR bariere namestimo na betonske temelje, kamor postavimo od 1,5 do 3 metre visoke kovinske stebričke s 6 do 20 infrardečimi žarki, ki imajo domet do 75 metov. Na vrhu stebrička so sončne celice in oddajna antena, ki komunicira s sprejemniki preko AES 256 bitne kriptirane povezave. V vsakem stebričku je tudi rezervno napajanje za dva meseca samostojnega delovanja ter svetlobna in zvočna signalizacija alarma.
Vsi stebriči na lokaciji so povezani v zaščiteno radijsko mrežo, ki je imuna pred izgubo podatkov in motnjami ter stalno preverja pristotnost posameznih stebričkov. Kar sistem zunanje zaščite varuje pred morebitno sabotažo.
Še enostavnejša je izvedba ograjne zaščite, kjer se sončne celice nahajajo na vhu vsake krmilne enote, ki jo namestimo kar na ograjo. Posamezna krmilna enota lahko pokriva dolžino do 600 metrov. Za vsakih 200 metrov ograje potrebujemo javljalnik zaznavanja tresljajev, ki javi mesto dogajanja do 3 metere natančno. V ohišju kmilne enote se prav tako nahaja rezervno napajanje.
Temperaturno območje obeh opisanih sistemov zunanje zaščite je od -35 do 55 stopinj Celzija.
Drug pogost razlog za nezaupanje uporabnikov in proti uporabi zunanje zaščite pa so slabe izkušnje z lažnimi alami. Z današnjo tehnologijo so tudi zunanji javljalniki prilagodljivi značilnostim okolja in običajnim motnjam, zato je njihovo delovanje bistveno bolj zanesljivo in odvisno predvsen od pravilnih nastavitev javljalnih elementov.
Če vas o zunanji zaščiti zanima več informacij, jih lahko najdete tukaj, nam pišete na naslov trzenje@akoda.si ali nas pokličete na številko 01 292 79 05.
Sodobna tehnologija ima mnoge prednosti, vendar tudi slabosti. In ena takšnih je na področju tiskanja dokumentov. Odkar namesto namiznih uporabljamo skupne večnamenske tiskalnike, se marsikje dogaja, da se dokumenti po tiskanju včasih enostavno »izgubijo«.
V poslovnih procesih uporabljamo številne dokumente z občutljivimi in zaupnimi podatki. Kadrovski dokumenti, ponudbe in pogodbe, nabavne cene, marže in rabati, finančni podatki, razvojna dokumentacija in podobno, so običajno namenjeni zgolj ožjemu krogu zaposlenih. Zato ni vseeno, če jih po tiskanju pomotoma - ali celo namerno - vzamejo sodelavci, katerim niso namenjeni.
Po podatkih korporacije Canon z zaupnimi poslovnimi dokumenti poslujeta približno dve tretjini podjetij, od katerih pa jih skoraj 80 odstotkov tiska na vsakomur dostopnem tiskalniku.
Kako se temu lahko izognemo? Imamo dve osnovni možnosti.
Prva je, da na občutljivih delovnih mestih, kot je recimo v kadrovski službi in računovodstvu, obdržimo namizne tiskalnike. Tako je po tiskanju dokument vedno v bližini, zato skoraj ni nevarnosti, da bi zašel v neprave roke.
Druga možnost pa je, da imamo večnamenske tiskalnike z uporabnostjo varnega tiskanja (t.i. Secure Printing). Kar pomeni, da tiskalnik dokumenta ne bo natisnil, dokler se na njem osebno ne identificiramo s kartico (brezkontaktno, pametno), geslom (PIN), prstnim odtisom ali dvojno identifikacijo, kot sta npr. kartica in geslo. Pri čemer večina proizvajalcev tiskalnikov podpira možnost uporabe obstoječih identifikacijskih kartic.
Z uporabnostjo varnega tiskanja lahko dokumente pošiljamo v sosednjo pisarno, drugo nadstropje, poslopje, mesto ali celo državo, če so tiskalniki povezani in takšno možnost podpirajo. In pri tem uporabljamo tudi prenosne naprave, torej pametne telefone, računalnike in tablice.
Podobno velja za preslikavo - oziroma skeniranje - dokumentov. Namesto shranjevanja kopij v skupne mape, do katerih ima dostop širši krog zaposlenih, jih večnamenska naprava lahko pošlje v osebno mapo uporabnika z omejenim dostopom.
Vprašanje tiskanja dokumentov je pogosto povezano tudi s stroški, saj poraba papirja in tiskalniških barvil v velikih količinah ni poceni. Še posebej, če v podjetju zaposleni tiskalnike uporabljajo tudi za zasebne potrebe.
Sodobne večnamenske naprave omogočajo različne rešitve, s katerimi lahko podjetja prihranijo 30 odstotkov in več stroškov tiskanja. Recimo, za določene uporabnike se vnaprej nastavi zgolj možnost črnobelega tiskanja, večji dokumenti se samodejno tiskajo obojestransko, osebna identifikacija omogoča, da spremljamo porabo tiskanja za vsakega zaposlenega, tiskalni strežnik lahko dokument analizira in samodejno usmeri na tiskalnik, kjer je tisk cenejši in podobno.
Zato danes ne govorimo več samo o tiskanju, skeniranju in pošiljanju, temveč o celovitem upravljanju dokumentov, s poudarkom na obvladovanju stroškov in varnosti podatkov.
Če vas o današnji temi zanima več informacij nas pokličite na številko 01 292 79 05 ali nam pišite na naslov trzenje@akoda.si.
V mnoga podjetja vsak dan bolj ali manj nadzorovano vstopajo številna vozila. Zaposleni, kupci, dobavitelji, poslovni partnerji in drugi z različnimi pravili za dostop. Zato moramo ali želimo vedeti, kdo vse nas obiskuje in zakaj.
Dostop v večino podjetij je omejen z dvižnimi zapornicami ali drsnimi vrati, za katere je potrebno urediti primeren način odpiranja. V praksi najbolj pogosto srečujemo upravljanje s tipkami iz recepcije ali vratarnice, identifikacijske kartice in daljinske upravljalnike.
Elegantna rešitev za obe področji, odpiranje dostopa in/ali beleženje vozil, pa je lahko sistem za samodejno prepoznavanje registrskih tablic, imenovan tudi ANPR (Automatic Number Plate Recognition) ali LPR (License Plate Recognition).
Kako deluje?
Za izvedbo takšne rešitve potrebujemo posebnejše video kamere, ki delujejo v različnih svetlobnih, vremenskih in drugih pogojih ter programsko opremo za prepoznavanje registrskih tablic. Če je predvideno odpiranje prehodov, uporabimo kamere z izhodi ali sistemu dodamo krmilne elemente.
V podatkovno bazo programske opreme vpišemo registrske tablice vozil, ki imajo dovoljenje za dostop (t.i. bela lista) in po želji tudi tablice vozil, ki dostopa nimajo, so ukradena (t.i. črna lista) in poobno. Kar je po tehnični plati načeloma vse.
Ko se ob prihodu ali odhodu vozilo priliža mehanski zapori in je v zornem kotu kamere , sistem prepozna registrsko tablico, samodejno odpre prehod in zabeleži podatke ali po potrebi sproži alarm.
Zabeleženi podatki nam nudijo različne uporabne informacije o trenutnem stanju in možnosti statistične obdelave.
Trenutno nas lahko zanima recimo število prisotnih vozil, katera vozila in kdo je prisoten, čas prisotnosti in podobno.
Statistični podatki pa se lahko nanašajo na pretok vozil in obremenjenost posameznih prehodov, strukturo obiskov ali na posamezno vozilo (npr. število, čas in trajanje obiskov).
Sistem s prepoznavanjem registrskih tablic vozil lahko uporabimo na različne načine, kot so:
Deluje lahko povsem neodvisno od morebitnega obstoječega sistema varnostnih kamer in ne potrebuje posebnega vzdrževanja, razen občasnega čiščenja stekla kamer.
Če vas o obravnavani temi zanima več informacij, si oglejte brošuro na tej povezavi, lahko nas pokličete na številko 01 292 79 05 ali nam pišete na naslov trzenje@akoda.si.
Varnost je ena izmed ključnih potreb v vsakem delovnem in poslovnem okolju. Nevarnosti požara, nesreč, tehnoloških okvar, kriminala, vandalizma ali malomarnosti so le nekatera najpogostejša tveganja, ki lahko povzročijo zastoj delovnih procesov, izpad prihodkov ali nevarnost za zdravje ljudi.
Odkrivanju in preprečevanju nevarnosti so namenjeni sistemi varovanja, od katerih pričakujemo učinkovitost, zanesljivost, udobje in ponekod tudi diskretnost ob sprejemljivih stroških obratovanja in vzdrževanja.
To nam zagotavljajo rešitve, ki omogočajo:
Večino navedenih zahtev lahko izpolnimo z ustreznim varnostnim nadzornim sistemom.Informacije nam posredujejo različni sistemi za zaznavanje nevarnosti požara, nevarnih plinov, vloma, nedovoljenega dostopa v varovana območja, temperaturnih odstopanj, prisotnosti vode in drugi.
Varnostni nadzorni sistem pa je programska oprema, ki informacije zajema, jih analizira, ključne podatke prikazuje na uporabniku prijazen in razumljiv način ter jih na različne načine obvešča (zvočni ali svetlobni alarm, elektronska pošta, SMS, telefonski pozivnik, ipd.).Kako lahko varnostni nadzorni sistem deluje?
Ko se pojavi nevarnost:
Poznamo več vrst varnostnih nadzornih sistemov, ki so lahko namenjeni:
In kako ugotovimo, ali potrebujemo varnostni nadzorni sistem?
Če ste na vsa štiri vprašanja odgovorili pritrdilno, to pomeni, da potrebujete svoj varnostni nadzorni sistem.
Več informacij o varnostnih nadzornih sistemih boste našli na tej povezavi, na številki 01 292 79 05 in naslovu trzenje@akoda.si.
Čeprav tema ni nova, v projektnih popisih ter pri delu z uporabniki varnostnih naprav in storitev še vedno opažamo nekaj nejasnosti. Zato najbrž ne bo odveč, če spomnimo, kaj je GRADE, ki se uporablja za razvrščanje alarmnih sistemov pri protivlomnem varovanju objektov.
Klasifikacija temelji na evropskih standardih EN 50131, ki uvajajo štiri stopnje odpornosti pred onesposobitvijo s strani vsiljivcev, odvisno od nivoja njihovega znanja in opremljenosti. Označujemo jih s črko, ki pomeni odpornost alarmnega sistema in številko, ki pomeni način signaliazcije alarma, kar v praksi pomeni npr. Grade 2X, 3B ali tudi 3D.
Oznake odpornosti protivlomnega sistema so naslednje.
Grade 1: zelo preprosti alarmni sistemi, brez posebne protisabotažne zaščite, ki jih lahko onesposobijo vsiljivci z malo znanja in brez posebnega orodja. Primerni so zgolj za objekte z nizkim tveganjem in jih profesionalna varnostna podjetja običajno ne vgrajujejo.
Grade 2: alarmni sistemi s protisabotažno zaščito, ki jih lahko onesposobijo vsiljivci z nekaj znanja in orodja. Primerni so za večino objektov s sredjim varnostnim tveganjem, odvisno od vrednosti in pomena varovanega premoženja.
Grade 3: alarmni sistemi s protisabotažno zaščito in zaščito pred blokado javljalnikov z npr. prekrivanjem, ki jih lahko onesposobijo zgolj vsiljivci s precej znanja in posebno opremo. Primerni so za objekte z visokim varnostnim tveganjem, kot so banke, zlatarne, razkošni stanovanjski objekti in podobno.
Grade 4: alarmni sistemi s protisabotažno zaščito, zaščito pred blokado javljalnikov in zaščito pred omejitvijo dosega javljalnikov. Namenjeni so ozkemu krogu uporabnikov, kot je npr. zaščita bančnih trezorjev. Trenutno edini javljalnik na tržišču stopnje Grade 4, v skladu s strandardom EN 50131-2, je dvojni javljalnik premikanja Eyetec proizvajalca Siemens, ki uporablja posebno »Optical Detection System« tehnologijo.
Pri namestitvi protivlomne zaščite lahko uporabimo elemente različnih stopenj, pri čemer je stopnja celotnega alarmnega sistema enaka stopnji najnižje rangiranega elementa.
Poleg odpornosti razvrščanje določa tudi način signaliziranja alarma.
Sistem X: pomeni zgolj zvočno in svetlobno signalizacijo alarma.
Sistem B: pomeni zvočno in svetlobno signalizacijo ter prenos alarmnega signala na varnostni nadzorni center (VNC) z digitalnim komunikatorjem po eni povezavi, ki je običajno nenadzorovana telefonska linija. VNC mora zaznati izpad povezave najkasneje v roku 25 ur.
Sistem C: pomeni prenos alarmnega signala na VNC po dveh različnih povezavah, ki sta npr. običajna telefonska linija in GSM/GPRS ali internet in GPRS. VNC mora zaznati izpad povezave najkasneje v roku 5 ur.
Sistem D: pomeni prenos alarmnega signala na VNC po eni sami, vendar nadzorovani povezavi. VNC mora zaznati izpad povezave najkasneje v roku 3 minute.
Za posamezne alarmne sisteme je priporočen tudi način vzdrževanja:
Grade 2X: vzdrževalni pregled in preizkus delovanja enkrat letno.
Grade 3B/C/D: dva vzdrževalna pregleda letno, od tega lahko enkrat na daljavo.
Grade 4B/C/D: dva vzdrževalna pregleda in preizkusa delovanja letno.
Če vas o obravnavani tema ali protivlomnih sistemih nasploh zanima več informacij, nas lahko pokličite na številko 01 292 79 05 ali nam pišete na naslov trzenje@akoda.si.
Sodobnega delovnega in poslovnega okolja si ne moremo predstavljati brez informacijske tehnologije, zato posvečamo veliko pozornosti tudi njeni varnosti.
Vendar informacijska varnost niso samo požarni zidovi, protivirusni programi, politika gesel in druge oblike varovanja programske opreme in podatkov. Prav tako pomembna je zaščita računalniških naprav in prostorov, ki jih običajno najbolj ogroža nevarnost požara.
Za zaščito pred tveganjem požara imamo na voljo različne možnosti. Od klasičnega točkovnega zaznavanja dima in zgodnjega odkrivanja požara z vsrkavanjem zraka (t.i. aspiracijo), do različnih sistemov gašenja.
Novejša rešitev na tem področju pa so strežniške omare z vgrajenim sistemom zaznavanja in gašenja požara.
Gre za strežniške omare, v katerih se nahaja zmogljivo električno napajanje, vključno z UPS in baterijami za 15 do 40 minut samostojnega delovanja, sistem hlajenja od 16 do 32 kW, sistem zaznavanja in gašenja požara s CO2 ter od 17 do 42 višinskih enot (HU) prostora za namestitev računalniške opreme.
Poglavitne prednosti takšne rešitve so zanesljivo električno napajanje, lokalno hlajenje in požarna varnost, zaradi česar ni potrebno hlajenje ter zaznavanje in gašenje požara v celotnem prostoru, kar lahko predstavlja občutne prihranke.
Prav tako za strežniško omaro ne potrebujemo posebej opremljenega prostora, saj je zaradi svoje namembnosti že izdelana kot manjši strežniški prostor.
Opisane omare so primerne za majhne in srednje velike podatkovne centre in lahko delujejo kot samostojne ali modularno povezane enote.
Če vas o požarno varovanih strežniških omarah zanima več podatkov, nas lahko pokličite na številko 01 292 79 05 ali nam pišete na naslov trzenje@akoda.si.
Cilj varovanja objektov in premoženja je, da morebitne nevarnosti preprečimo in se incidenti sploh ne zgodijo. S tem namenom nameščamo fizične ovire, kot so ograje in psihološke ovire, kot so varnostne kamere, opozorilni napisi in podobno. Če do grožnje vseeno pride, pa jo želimo zaznati čimprej in jo po možnosti odvrniti ali vsaj pridobiti čas za primerno ukrepanje.
Temu je namenjeno zgodnje odkrivanje prisotnosti v varovanih območjih, ki ga izvajamo na ograjah, znotraj ograj in tudi na neograjenih mejah objektov.
Senzorski kabel
Na žične ograje nameščamo t.i. senzorski kabel, ki zaznava tresljaje raznih dotikov ograje, kot so rezanje, plezanje, naslanjanje lestve in podobno. Ker so v praksi ograje v različnem stanju, se lahko z nastavitvami občutljivosti senzorjev izognemo lažnim alarmom zaradi nihanja ograje, dotika živali ali recimo mimo vozečega kmetijskega stroja. Za napajanje sistema, ki ima majhno porabo, lahko uporabimo sončne celice, omogoča pa tudi brezžični prenos alarmnega signala. Zato žične povezave za napajanje in komunikacijo pri izvedbi ograjne zaščite s senzorskim kablom niso potrebne.
Aktivne infrardeče bariere
Za betonske, lesene, kamnite in druge podobne ograje, kjer namestitev senzorskega kabla ni primerna, lahko zaznavanje prisotnosti izvedemo znotraj ograje s t.i. več žarkovnimi aktivnimi infrardečimi barierami. Gre za nevidne žarke, katerih delovanje nastavimo tako, da zaznajo zgolj prehod (hojo, plazenje) oseb, ne pa tudi prisotnosti živali. Zato so prav tako visoko zanesljive pred lažnimi alarmi. Podobno, kot sistem senzorskega kabla, lahko delujejo s sončnimi celicami in brezžičnim prenosom alarmnega signala.
Aktivne bariere so uporabne tudi, kjer meje objektov niso ograjene. Z njimi ustvarimo nevidno varnostno polje, ki v primeru prehoda sproži alarm. Visoko zanesljvost delovanja omogoča patentirana tehnologija navzkrižnih infrardečih žarkov, ki izloča morebitne motilne vplive.
Senzorski kabel in infrardeče bariere so vrsta javljalnikov za zaznavanje prisotnosti. Zato jih povežemo na alarmno centralo in njihovo delovanje (npr. vklop in izklop) upravljamo podobno, kot delovanje alarmnega sistema.
V praksi jih pogosto uporabljamo v kombinaciji z video nadzorom, s katerim preverjamo vzroke alarma in snemamo dogajanja. Tako lahko npr. zunanji javljalnik proži alarm, ki usmeri in poveča pogled kamere ter samodejno sledi in snema dogajanje brez posredovanja varnostnega osebja.
Rešitve za objekte vseh vrst
Ograjna in zunanja zaščita nista uporabni samo v različnih poslovnih okoljih, temveč ju lahko uporabimo tudi za zasebne objekte kot nadgradnjo notranjega alarmnega sistema za zunanji krog zaščite.
Predstavitev delovanja zunanje zaščite si lahko ogledate na povezavah:
https://www.youtube.com/watch?v=_0kIX2EpPfE (infrardeče bariere)
https://www.youtube.com/watch?v=pFfmoo8CqTE (senzorski kabel)
Za dodatna pojasnila v zvezi z obravnavano temo ali brezplačen nasvet glede izvedbe zunanje zaščite nas pokličite na številko 01 292 79 05 ali nam pišite na naslov trzenje@akoda.si.
Pogosta ovira za izvedbo pristopne kontrole je ožičenje vrat. V obstoječih objektih in pri nekaterih vratih je običajno drago, ponekod, kot so recimo strežniške omare, omare in predali s pomembno vsebino in podobno, pa težko izvedljivo.
Rešitev za takšne primere je pristopna kontrola brez ožičenja vrat, ki jo omogoča sistem Aperio.
Za kaj gre?
Aperio je tehnologija, namenjena za izvedbo omejitve in nadzora dostopa brez ožičenja vrat, ki je primerna tako za nove sisteme, kot tudi za nadgradnjo obstoječih sistemov pristopne kontrole.
Sestavljata jo dva ključna elementa, elektronika vrat in komunikacijski vmesnik.
Elektroniko z RFID čitalnikom identifikacijskega medija lahko namestimo na vrata z mehanskim zaklepanjem, ali pa mehansko cilindrično ključavnico zamenjamo z elektronsko. V obeh primerih elektronika deluje z baterijskim napajanjem, ki omogoča najmanj 40.000 odpiranj vrat. Čitalniki podpirajo vse najbolj razširjene ID tehnologije, kot so EM 410x, HID Prox, Mifare Classic, Mifare Plus, Mifare Desfire in druge.
Povezava med elektroniko oziroma čitalniki in sistemom pristopne kontrole je komunikacijski vmesnik. Prenos poteka na kratkih razdaljah do 25m preko varnostno kriptirane 2,4 GHz 128 bitne AES povezave, na posamezni vmesnik pa lahko priključimo do 8 vrat. Povezljiv je preko RS-485, TCP/IP in wiegand protokola.
Pravice za dostop nastavimo programsko in enako, kot pri običajnih sistemih pristopne kontrole, na enak način pa imamo na razpolago tudi pregled podatkov o vseh dogodkih.
Rešitev za strežniške omare ...
Sistem Aperio je dokaj enostavna rešitev za omejitev in nadzor dostopa do strežniških omar, kjer mehanske ključe običajno puščamo kar v vratih. Vendar po podatkih proizvajalca Assa Abloy kar približno 24% izpadov informacijske tehnologije povzročijo človeške napake zaradi pomanjkljive pristopne kontrole, zaradi česar nastane škoda, vredna stotisoče evrov.
Poglavitna prednost opisane rešitve je, da ne potrebujemo ožičenja vrat, saj za izvedbo pristopne kontrole na vrata strežniških omar namestimo zgolj elektroniko s čitalnikom identifikacijskih kartic in v razdalji do 25m komunikacijski vmesnik.
... steklena vrata in druge podobne hrambe
Podobno velja za številne druge primere, kjer shranjujemo zdravila, orožje, nevarne snovi, zaupne podatke, steklena vrata, kjer pristopna kontrola ni estetsko izvedljiva in še bi lahko naštevali.
S sistemom Aperio lahko opremimo praktično vse standardne izvedbe zaklepanja, vključno s požarno varnostno izvedbo za vrata na evakuacijskih poteh.
Predstavitev sistema Aperio si lahko ogledate na povezavi: https://www.youtube.com/watch?v=K6AqzGQIwK0.
Za dodatna pojasnila v zvezi z obravnavano temo ali brezplačen nasvet glede izvedbe pristopne kontrole brez ožičenja vrat nas pokličite na številko 01 292 79 05 ali nam pišete na naslov trzenje@akoda.si.
Kljub sodobnim informacijskim tehnologijam je varnost oseb in premoženja marsikje še vedno odvisna predvsem od običajnih mehanskih ključev. Zato ni vseeno, kako jih shranjujemo in kdo vse jih lahko nenadzorovano uporabi.
V vsakem poslovnem okolju imamo bolj in manj pomembne ključe.
Pomembni so ključi, ki omejujejo dostop do dragih, nevarnih ali zaupnih vsebin, kjer pri nepooblaščenem dostopu lahko pride do poškodb in premoženjske ali poslovne škode. Za shranjevanje takšnih ključev naj bi veljali posebni varnostni ukrepi, omejen dostop
zgolj na pooblaščene osebe in sledljiv.
Kaj to pomeni?
Najboljša možna rešitev za shranjevanje ter omejen in sledljiv dostop do pomembnih in drugih ključev je elektronska omarica, kakršna je KeyWatcher, ki je vodilni izdelek na svetovnem tržišču in najbolj razširjena tudi v našem poslovnem okolju.
Izkušnje kažejo, da jih kupci uporabljajo za različne namene, kot je na primer shranjevanje:
Elektronske omarice KeyWatcher omogočajo shranjevanje od nekaj, do nekaj sto ali tisoč ključev in so primerna rešitev povsod, kjer lahko nedovoljen dostop do ključev povzroči veliko ali morda celo nepopravljivo škodo.
Posebej uporabnikom prijazna pa je nova generacija omaric KeyWatcher Touch, ki ima 7¨ barvni zaslon na dotik in preprost uporabniški vmesnik.
Video predstavitev delovanja omaric za ključe KeyWatcher Touch si lahko ogledate na povezavi: https://www.youtube.com/watch?v=bQGt8Zjmsqs.
Za dodatna pojasnila v zvezi z obravnavano temo ali brezplačen nasvet glede izboljšanja varnosti shranjevanja ključev nas lahko pokličete na številko 01 292 79 05 ali nam pišite na naslov trzenje@akoda.si.
Največja grožnja za podatkovne centre in strežniške prostore je ogenj. Elektronika, napajanja, številni kabli in plastika pod stalno električno obremenitvijo v običajno tesnih in zaprtih prostorih predstavljajo stalno nevarnost požara.
Učinkovito preprečevanje omenjenega tveganja je odvisno od njenega čim bolj zgodnjega odkrivanja. Nevarnost nastopi s pregrevanjem električnih elementov in spojev, pri katerem se v zrak sproščajo človeku nevidni aerosoli, ki jih lahko zaznamo le z ustreznimi javljalniki požara.
Posebnost IT - in drugih podobnih - prostorov pa je običajno močno hlajenje in prezračevanje zaradi segrevanja delujočih naprav. To povzroča kroženje in valovanje zraka, kar otežuje in zakasni zaznavanje z običajnimi javljalniki požara.
Za zaznavanje nevarnosti požara v IT prostorih imamo na voljo dve vrsti javljalnikov, pasivne in aktivne.
Pasivni so običajni točkovni dimni (optični) in toplotni (termični) javljalniki, ki jih nameščamo na strop ter v dvojni pod in strop. Sprožijo se, ko jih aerosoli dosežejo sami, kar pri gibanju zraka v prostoru lahko traja (pre)dolgo .
Aktivni pa so t.i. aspiracijski javljalniki, ki delujejo na podlagi vzorčenja zraka v prostoru (ang. Air-Sampling Detection). Izvedeni so z vzorčevalno cevjo, ki skozi šobe ali cevke (t.i. kapilare) stalno vsrkava zrak ter ga v vzorčni komori analizira z infrardečo in ultravijolično svetlobo. Prav tako jih uporabljamo v prostoru ter v dvojnem podu in stropu.
Namestimo jih lahko bližje možnim izvorom (na omare, kabelske police, ventilacijske jaške, ipd.), po potrebi kapilarne cevi speljemo tudi v notranjost strežniških omar, z aktivnim vzorčenjem zraka pa nevarnost požara zaznajo bistveno prej, kot običajni točkovni javljalniki požara.
Za primerjavo, dimni javljalniki požara delujejo pri 5% -10% zmanjšani vidljivosti v prostoru, medtem ko lahko aspiracijskemu javljalniku nastavimo občutljivost 0,0015% zamanjšane vidljivosti. Uporaba dimnih javljalnikov ni priporočljiva pri gibanju zraka v prostoru več kot 1,55 m/s, aspiracijski pa delujejo učinkovito tudi pri pretoku 20 m/s.
Aspiracijska naprava lahko deluje samostojno ali v povezavi z obstoječim sistemom za avtomatsko odkrivanje in javljanje požara. Njena cena pa je skoraj zanemarljiva v primerjavi s škodo, ki jo lahko preprečimo zaradi požara ali nepotrebne sprožitve sistema gašenja.
Za hitro preverjanje, ali potrebujemo višjo požarno varnost IT prostorov, si zastavimo nekaj osnovnih vprašanj.
Ali imate IT opremo v lastnih prostorih in brez rezervne lokacije?
Ali lahko v primeru večje okvare IT opreme nastane velika premoženjska ali poslovna škoda?
Ali v IT prostorih uporabljate samo točkovne dimne in toplotne javljalnike požara?
Ali je v prostorih veliko gibanja zraka zaradi hlajenja ali prezračevanja?
Ali je v prostorih nameščen sistem samodejnega gašenja?
Ali je v primeru sprožitve požarnega alarma potrebno posredovanje ljudi, ki niso stalno prisotni v objektu?
Če na vsa vprašanja odgovorimo pritrdilno, je aspiracijski sistem zgodnjega odkrivanja nevarnosti požara zelo priporočljiv.
Video predstavitev njegovega delovanja pa si lahko ogledate na povezavi https://www.youtube.com/watch?v=MByARnIWsFo.
Za dodatna pojasnila v zvezi z obravnavano temo ali brezplačen nasvet glede izboljšanja požarne varnosti podatkovnih centrov in strežniških prostorov nas pokličite na številko 01 292 79 05 ali nam pišite na naslov trzenje@akoda.si.
Kot vemo, je pristopna kontrola z identifikacijskimi karticami namenjena omejitvi in nadzoru dostopa do območij in prostorov. Čeprav kartice večinoma uporabljamo zgolj kot nadomestek za ključe, imajo ponekod tudi pomembno varnostno vlogo.
Vendar pa ima večina sistemov pristopne kontrole pri nas slabost in sicer možnost dokaj enostavne podvojitve in zlorabe identifikacijskih kartic. Na podlagi pregleda podatkov o karticah v 396 malih, srednjih in velikih podjetjih in drugih organizacijah, namreč ugotavljamo, da je takšnih sistemov kar okrog 90%.
Eden izmed ključnih kriterijev delitve identifikacijskih kartic je frekvenca delovanja. Pretežni del kartic deluje na frekvenci 125 kHz, v zadnjih desetih letih pa se tudi za pristopno kontrolo pogosteje uporablja frekvenca 13, 56 MHz. Gre za t.i. Mifare tehnologijo, ki je bila razvita leta 1994 in namenjena za elektronsko plačevanje (ang. MIkron FARE Collection System).
Kartice s frekvenco 125 kHz je možno enostavno podvojiti že najmanj dvajset let, od leta 2008 pa so bile razkrite tudi zaščite kartic Mifare Classic, DESFire in Mifare Ultralight. Zato je na področju pristopne kontrole trenutno najbolj zanesljiva tehnologija DESFire EV1.
Kaj vse to pomeni?
Veliko, ali nič posebnega, odvisno od vloge pristopne kontrole v sistemu varovanja posamezne organizacije.
Če je identifikacijska kartica izgubljena ali ukradena, dvojnik za zlorabo niti ni potreben. Prav tako ni preveč pametna podvojitev lastne kartice, kar ima lahko neprijetne posledice, torej bi bila smiselna le podvojitev kartice nekoga od sodelavcev oziroma zaposlenih.
Recimo, da zaposleni nekako podvoji identifikacijsko kartico direktorja podjetja. To bi mu omogočilo skoraj neopazen vstop v njegovo pisarno, saj takšni dostopi iz poslovnih razlogov običajno niso nadzorovani z varnostnimi kamerami.
Drug scenarij pa je lahko podvojitev kartice za vstop v strežniške prostore, računovodstvo ali skladišče. Ker so vhodi in/ali prostori običajno nadzorovani tudi z varnostnimi kamerami, bi bil takšen nedovoljen dostop zabeležen na posnetku.
Kako lahko ugotovimo, ali potrebujemo boljšo varnost?
Za hitro preverjanje, ali pri kartični omejitvi in nadzoru dostopa potrebujemo višjo stopnjo varnosti, si zastavimo nekaj osnovnih vprašanj.
Ali za pristopno kontrolo uporabljamo 125 kHz ali enostavno 13,56 MHz tehnologijo?
Ali pristopna kontrola varuje pomembna območja in/ali prostore?
Ali je za ta območja in/ali prostore pristopna kontrola edini varnostni ukrep?
Ali lahko v primeru nedovoljenega dostopa nastane velika premoženjska ali poslovna škoda?
Ali ima lahko nedovoljen dostop za storilca občutno korist?
Če na vseh pet vprašanj odgovorimo pritrdilno, je boljša varnost skoraj nujno potrebna.
Kako lahko slabosti pristopne kontrole odpravimo?
Za območja in prostore, kjer potrebujemo najvišjo stopnjo varnosti pristopne kontrole, imamo več možnosti:
Za dodatna pojasnila v zvezi z obravnavano temo ali brezplačen nasvet glede izboljšanja varnosti sistema pristopne kontrole nas lahko pokličete na številko 01 292 79 05 ali nam pišete na naslov trzenje@akoda.si.
Kot smo že večkrat govorili, predstavlja v delovnem okolju požar največjo nevarnost ljudem in premoženju. V veliki meri jo lahko preprečimo z različnimi varnostnimi ukrepi, med katerimi je najpomembnejša aktivna požarna zaščita.
Sistemi aktivne požarne zaščite so različne varnostne naprave, od sistemov za odkrivanje, javljanje, alarmiranje in gašenje požara, sistemov za zaznavanje nevarnih plinov ter sistemov za odvod dima in toplote, do varnostne razsvetljave in raznih drugih naprav.
Vendar nam tudi požarno varnostne naprave ne morejo pomagati, če v primeru nevarnosti ne delujejo pravilno ali celo zatajijo. Zato je potrebno redno vzdrževanje in preverjanje njihovega pravilnega delovanja.
Dolžnosti in odgovornosti investitorjev, lastnikov, uporabnikov in upravljavcev poslovnih in industrijskih objektov kot zavezancev za požarno varnost so določene z Zakonom o varstvu pred požarom in pripadajočimi predpisi.
Redno vzdrževanje (oziroma tehnični nadzor) vgrajenih sistemov aktivne požarne zaščite določa 41. člen Zakona o varstvu pred požarom (Ur.l. RS 3/2007), ki pravi:
»Lastnik ali uporabnik stanovanjskih, poslovnih ter industrijskih objektov si mora pred pričetkom uporabe vgrajenega sistema aktivne požarne zaščite pridobiti potrdilo o brezhibnem delovanju sistema ter skrbeti za stalni tehnični nadzor vgrajenega sistema v skladu s tehničnimi predpisi in navodili proizvajalca oziroma navodili tistega, ki je sistem vgradil.«
Kršitev navedenega določila je prekršek, za katerega so v 62. členu zakona predvidene denarne kazni.
»Z globo od 1.300 do 10.000 evrov se kaznuje zavezanec, če si pred pričetkom uporabe vgrajenega sistema aktivne požarne zaščite ne pridobi potrdila o brezhibnem delovanju sistema ali ne skrbi za stalni tehnični nadzor vgrajenega sistema v skladu s tehničnimi predpisi ali navodili proizvajalca oziroma tistega, ki je sistem vgradil.«
Redno vzdrževanje podrobneje opredeljuje 4. člen Pravilnika o pregledovanju in preizkušanju vgrajenih sistemov aktivne požarne zaščite (Ur.l. RS 45/2007), ki pravi, da mora zavezanec:
vgrajenega sistema aktivne požarne zaščite, dokler je sistem v obratovanju.
Redne preglede in preizkuse požarno varnostnih naprav ter obnavljanje veljavnosti potrdila o brezhibnem delovanju v skladu z omenjenim pravilnikom pa je potrebno opravljati na dve ali pet let.
V podjetju A koda plus imamo redno zaposlene strokovnjake z ustreznimi certifikati in pooblastili proizvajalca Siemens za sisteme:
To nam omogoča, da v skladu s predpisi:
Če sistema javljanja ali gašenja požara še ne vzdržujete, ali z vzdrževanjem niste zadovoljni, vam - ob sklenitvi dogovora o rednem vzdrževanju za najmanj tri leta in dvema pregledoma letno - prvi vzdrževalni pregled izvedemo brezplačno.
Ponudba velja za vsa povpraševanja, ki jih bomo prejeli do konca tekočega meseca, torej do konca marca 2015.
Po podatkih Urada informacijskega pooblaščenca je področje video nadzora eno od tistih, kjer ugotavljajo največ kršitev Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-I).
Zato najbrž ne bo odveč, če spomnimo na pomembnejša določila glede posnetkov kot zbirke osebnih podatkov in možne tehnične rešitve.
Kadar izvajamo video nadzor s snemanjem, so posnetki zbirka osebnih podatkov, za katero veljajo enaka pravila zavarovanja, kot za osebne podatke na splošno. Na podlagi omenjenega zakona mora javna ali zasebna pravna oseba:
To v praksi pomeni, da moramo dostop do posnetkov video nadzornega sistema omejiti na za to pooblaščene osebe ter zagotoviti evidenco dostopov in uporabe posnetkov (t.i. revizijsko sled) , kar velja tudi za morebitne zunanje izvajalce, kot so npr. varnostna podjetja.
Opisane zahteve lahko izvedemo na več načinov.
Najpreprostejša je pisna evidenca, ki je hkrati najmanj zanesljiva, saj je odvisna od človeškega dejavnika. Običajno jo uporabljamo pri starejših video nadzornih sistemih, kjer je pogosto vprašljiva tudi možnost omejitve dostopa do posnetkov. Zato lahko z veliko gotovostjo sklepamo, da takšen video nadzor ne izpolnjuje zakonskih zahtev glede varstva osebnih podatkov.
Ustreznejše rešitve nam omogočajo sodobni video sistemi, ki so računalniške naprave in delujejo podobno kot drugi informacijski sistemi. Kar pomeni, da nam omogočajo večnivojsko omejitev dostopa do posameznih uporabnosti sistema z uporabniškim imenom in geslom ter sledljivost dejavnosti posameznih uporabnikov.Podatki o dostopih in uporabi posnetkov so zapisani v t.i. dnevnikih v bolj ali manj razumljiv obliki, ki je pogosto berljiva samo z določenim računalniškim znanjem. Razen, če imamo možnost pregledovanja podatkov z uporabniku prijaznim uporabniškim vmesnikom.
In kaj lahko naredimo, če imamo zastarel ali video nazorni sistem, ki ne izpolnjuje zahtev po varstvu osebnih podatkov?
V nasprotju s precej razširjenim prepričanjem takšnega sistema ni potrebno zamenjati v celoti. Dovolj je, da zagotovimo programsko opremo, ki omogoča upravljanje video nadzornega sistema v skladu s predpisi. Tudi, če uporabljamo analogne kamere, za katere imamo na voljo ustrezne pretvornike slikovnega signala.
Celovita rešitev za upravljanje video nadzornega sistema v skladu s predpisi o varstvu osebnih podatkov je programska oprema proizvajalca Mirasys, ki nam omogoča:
Zgolj v informacijo naj za konec omenimo, da je zagrožena kazen za neizpolnjevanje 24. in 25. člena ZVOP-I za pravno osebo do 12.500,00 € in za odgovorno osebo do 1.250,00 €, zato je v večini primerov cenejša uvedba ustrezne rešitve.
Za dodatna pojasnila v zvezi z obravnavano temo ali ureditev video nadzornega sistema v skladu z veljavno zakonodajo, nas lahko pokličete na številko 01 292 79 05 ali nam pišete na naslov trzenje@akoda.si.
Danes so naprave za omejitev in nadzor dostopa - oziroma pristopno kontrolo - del standardne opreme sistemov tehničnega varovanja ljudi in premoženja v večini delovnih okolij.
Kadar se nahajajo na evakuacijskih poteh, pa zanje veljajo posebna pravila delovanja v primeru nevarnosti, ki jih omenja tehnična smernica TSG-1-001:2010, podrobneje pa jih razlaga t.i. Smernica 411.
Eno izmed temeljnih načel varnosti določa, da morajo biti objekti projektirani in opremljeni tako, da v primeru požarne ali druge nevarnosti prisotnim omogočajo hiter in varen izhod. Pri čemer moramo upoštevati tudi možnosti, da posamezne naprave ne delujejo pravilno in v skladu s pričakovanji ter da se skupine ljudi v paniki obnašajo drugače, kot prisebni posamezniki.
Omenjena Smernica 411 velja, kadar električno zaklepanje onemogoča izhod na evakuacijski poti.
Običajno ga srečujemo na notranji strani vrat hodnikov, stopnišč, požarnih stopnišč in na neposrednih evakuacijskih izhodih, izvedeno je z električnimi ključavnicami ali pridržalnimi magneti, prehod pa odpiramo z identifikacijskim medijem (kartica, koda, prstni odtis).
Čeprav je krmilna enota električnega zaklepanja vrat povezana s sistemom javljanja požara, ki v primeru požarnega alarma sprosti prehod, je potrebno poleg vrat namestiti tudi tipko za izklop v sili oziroma t.i. panik terminal.
Za razliko od bolj ali manj enostavnih tipk, ki so se uporabljale v preteklosti, mora tipka v skladu s Smenico 411 izpolnjevati naslednje zahteve:
Elektronika panik terminala prekine dovod napajanja električne ključavnice ali pridržalnega magneta, ki ob tem sprostita prehod vrat, kar se lahko zgodi na različne načine:
Smernico 411 uporabljamo pri novogradnjah in rekonstrukcijah obstoječih objektov ter pri načrtovanju in uvajanju sistemov pristopne kontrole, kadar omejitev prehoda namestimo na evakuacijski poti v smeri izhoda.
Prav tako pa jo seveda lahko uporabimo, če želimo izboljšati varnost v objektih, kjer električno zaklepanje na evakuacijskih poteh ni izvedeno v skladu z opisanimi pravili.
Če imate dodatna vprašanja ali vas zanima izvedba sistema električnega zaklepanja vrat na evakuacijskih poteh v skladu s Smernico 411 v vašem poslovnem okolju, nas lahko pokličete na številko 01 292 79 05 ali nam pišete na naslov trzenje@akoda.si.
Varnost premoženja in delovnih procesov je pogosto povezana z rednim nadzorom, ki ga izvajajo gasilske, varnostne, tehnične in vzdrževalne služb ter ga običajno določajo načrti obhodnega varovanja in vzdrževanja.
Poleg izvajanja pa je iz različnih razlogov pomembno tudi evidentiranje takšnih obhodov.
Kadar jih opravljajo zunanji izvajalci, je evidenca pomembna za nadzor nad njihovim delom. Za odgovorne vodje je pripomoček za spremljanje dela njihovih podrejenih sodelavcev. Za neposredne izvajalce, torej gasilce, varnostnike in vzdrževalce, je evidenca dokaz o opravljenem delu. In nenazadnje so takšni podatki pomembni v primeru škodnih dogodkov, ugotavljanja odgovornosti in uveljavljanja odškodnin.
V veliko korist in pomoč pri evidentiranju varnostnih in vzdrževalnih obhodov so t.i. elektronski obhodni sistemi, ki nadomeščajo klasične pisne evidence z vsemi njihovimi znanimi slabostmi.
Gre za prenosni identifikacijski sistem, ki je namenjen beleženju kdaj in na katerem mestu se je varnostno ali vzdrževalno osebje nahajalo in njihovih opažanj. Sestavljajo ga trije osnovni gradniki:
Kontrolne točke razmestimo na določena mesta v skladu z načrtom obhodnega varovanja ali vzdrževanja. Ko gasilec, varnostnik ali vzdrževalec odide na obhod, se najprej identificira kot uporabnik na obhodnem terminalu, s katerim nato na posameznih kontrolnih točkah evidentira svojo prisotnost. Če pri tem opazi morebitne neskladnosti, kot so škode, okvare in podobno, jih prav tako lahko zabeleži na obhodnem terminalu. Vsi podatki o uporabnikih, časih in krajih prisotnosti ter morebitnih opažanjih, so shranjeni v internem spominu obhodnega terminala, dokler jih ne prenesemo v podatkovno bazo na računalniku, kjer jih nato pregledujemo in obdelujemo po svojih potrebah.
Poleg opisanega osnovnega delovanja obhodni sistemi omogočajo tudi različne druge uporabnosti, kot so naključno zaporedje obhodov posameznih kontrolnih točk, ki ga določi obhodni terminal, neposreden prenos podatkov iz obhodnega terminala v sprejemni center preko telefonske ali radijske povezave in npr. evidentiranje obhodov v eksplozijsko nevarnih območjih.
Izkušnje uporabnikov kažejo, da se z uvedbo elektronskega obhodnega sistema, ki onemogoča prirejanje podatkov, kakršno poznamo pri ročnih evidencah, bistveno izboljša kakovost obhodnega varovanja premoženja in delovnih procesov.
Kot rečeno, je obhodni sistem prenosni identifikacijski sistem, ki ga lahko uporabimo tudi v različne druge namene in sicer povsod, kjer potrebujemo zanesljive podatke o kraju in času prisotnosti določenih oseb.
Če vas zanimajo možnosti uvedbe obhodnega sistema v vašem poslovnem okolju ali predstavitev delovanja, nas pokličite na številko 01 292 79 05 ali nam pišite na naslov trzenje@akoda.si.
Učinkovitost ukrepanja v primeru nevarnosti v delovnem okolju je odvisna od treh ključnih dejavnikov: kakovostnih informacij ter pravilnega ravnanja in usposobljenosti osebja gasilske, varnostne ali tehnične službe.
Informacije o nevarnostih nam posredujejo različni javljalni sistemi za zaznavanje nevarnosti požara, nevarnih plinov, vloma, nedovoljenega dostopa v varovana območja, temperaturnega odstopanja, izlitja vode, varnostne kamere in podobno. Ker gre običajno za več različnih sistemov, mora osebje poznati njihovo delovanje, poleg tega pa so informacije na njihovih prikazovalnikih pogosto dokaj skromne.
Prav tako so izredni dogodki prej izjema, kot pravilo, zato osebje presenetijo. In kljub teoretičnemu znanju, lahko ravno v primeru resnične nevarnosti njihovo pravilno ukrepanje, ki je prepuščeno samo spominu in iznajdljiovsti, zataji.
Obe omenjeni slabosti hitrega in učinkovitega ukrepanja v primeru nevarnosti rešuje varnostni nadzorni sistem.
Predstavlja ga nadzorni računalnik, ki zajema informacije iz vseh posameznih sistemov tehničnega varovanja objektov, jih analizira in ključne podatke prikazuje osebju na uporabniku prijazen in razumljiv način.
Kaj to pomeni?
Osnova prikaza so tlorisi varovanih objektov z vrisanimi posameznimi elementi, njihovim trenutnim stanjem in pogledi kamer. V primeru nevarnosti pa se na računalniškem prikazovalniku:
Na takšen način osebju zagotovimo kakovostne informacije o nevarnosti in navodila za ukrepanje ter odgovornim osebam vse potrebne podatke za sledljivost dogajanja.
Opisana rešitev je uporabna na različnih področjih, kot so:
Ena izmed najbolj razširjenih in učinkovitih rešitev v našem okolju je varnostni nadzorni sistem MM8000 proizvajalca Siemens, ki si ga lahko ogledate tukaj.
Če vas zanimajo možnosti uvedbe varnostnega nadzornega sistema v vašem poslovnem okolju ali predstavitev delovanja sistema MM8000, pa nas pokličite na številko 01 292 79 05 ali nam pišite na naslov trzenje@akoda.si.
Sodobni video nadzorni sistemi so računalniške naprave, ki z digitalno analizo slike omogočajo različne uporabnosti za avtomatizacijo spremljanja in snemanja dogajanja v nadzorovanih območjih in procesih.
Vendar v praksi opažamo, da so te izkoriščene dokaj slabo.
Ker skromno izkoriščenost zmogljivosti video nadzornih sistemov pripisujemo tudi pomanjkljivi seznanjenosti, v nadaljevanju predstavljamo nekatere zanimivejše možnosti.
Kot vemo, večina »pametnih« uporabnosti temelji na t.i. senzorskih poljih, ki jih razmestimo na sliko posamezne kamere in jim določimo način delovanja. Odvisno od namena lahko povzročijo sprožitev alarma, vklop alarmnega monitorja, snemanje dogajanja, pošiljanje elektronske pošte ali telefonskega sporočila, zaustavitev določenega procesa in podobno.
Zaznavanje premikanja. Je najpogosteje izkoriščena uporabnost pri varovanju objektov, ki omogoča ugotavljanje gibanja v nastavljenih senzorskih poljih, na primer ob ograji, objektu, pri vhodih in podobno. Učinkovito lahko nadomešča različne javljalnike za zunanjo in perimetralno zaščito, saj je z ustreznimi nastavitvami visoko zanesljiva pred neželenimi in lažnimi alarmi.
Sledenje premikanja. Omogoča sledenje ljudem in vozilom, ki se pojavijo na sliki kamere, vključno s prilagajanjem velikosti slike glede na število premikajočih se objektov.
Zaznavanje prisotnosti. Za razliko od zaznavanja premikanja senzorsko polje javi prisotnost v določenem območju, recimo kovčka, ki ga nekdo pusti ali pozabi na hodniku, ustavljenega vozila na cesti, ovire na poti, izdelka izven proizvodne linije in podobno.
Zaznavanje odsotnosti. Omogoča spremljanje prisotnosti objektov v vidnem polju kamere, kot je na primer slika na steni. Če slika izgine, video nadzorni sistem sproži alarm.
Zaznavanje hitrosti premikanja. Video nadzorni sistem lahko javi preveliko ali premajhno hitrost premikanja objektov na sliki, recimo oseb in vozil, zaustavitev izdelkov na proizvodni liniji in podobno.
Zaznavanje smeri premikanja. Uporabnost omogoča zaznavanje in alarmiranje gibanja v nedovoljeni smeri, na primer vožnje vozila v enosmerni ulici ali pri napačnem uvozu na avtocesto.
Štetje. Uporabnost je namenjena spremljanju pretoka ljudi ali objektov na sliki, kot je štetje vstopov, izstopov, izračunavanje števila prisotnosti, zasedenosti parkirišč in parkirnih hiš, štetje izdelkov na proizvodni liniji in podobno.
Prepoznavanje oseb. Uporabnost je namenjena identifikaciji oseb s pomočjo analize obraza za avtomatizacijo omejitve in nadzora dostopa (pristopne kontrole) ali alarmiranje prisotnosti neželenih oseb.
Prepoznavanje registrskih tablic vozil. Namenjeno je identifikaciji in avtomatizaciji omejitve in nadzora dostopa z vozili, obračunavanju parkirnine in podobno.
Oddaljeni dostop. Sodobni video nadzorni sistemi omogočajo dostop do pregleda kamer in posnetkov preko mobilnega omrežja z osebnimi računalniki, pametnimi telefoni in tablicami.
Predsnemanje. Če nas zanima, kaj se je v nadzorovanem območju dogajalo pred sprožitvijo alarma, imamo možnost nastavitve t.i. predsnemanja v trajanju od nekaj sekund do na primer 60 minut.
Varnostno shranjevanje posnetkov. Ker delujejo kot računalniški sistemi, omogočajo varnostno shranjevanje podatkov na več diskov (t.i. RAID) v različnih oblikah.
Vodni žig. Je uporabnost, ki omogoča avtentikacijo in zaščito posnetkov pred ponarejanjem.
Z opisanimi in nekaterimi drugimi uporabnostmi lahko zagotovimo številne koristi, kot so:
in podobno, kar nam morda omogoča znatne prihranke.
Če vas zanimajo možnosti uvedbe pametnih uporabnosti video nadzornega sistema v vašem poslovnem okolju, nas pokličite na številko 01 292 79 05 ali nam pišite na naslov trzenje@akoda.si.
Kljub vsej sodobni tehniki in računalniški tehnologiji, je mehanska ključavnica s ključem še vedno eden izmed pomembnejših dejavnikov varnosti skoraj vsakega poslovnega in delovnega okolja. Česar pa se pogosto zavemo šele, ko je že prepozno.
Ključavnice namreč omejujejo dostop do številnih območij in prostorov z dragocenimi, pomembnimi ali nevarnimi vsebinami, kjer pri nepooblaščenem dostopu lahko nastane premoženjska ali poslovna škoda. Zato ni vseeno, kdo ima dostop do njihovih ključev.
Velik korak k večji varnosti so različni zaklepni sistemi. Z njimi se lahko znebimo množice ključev, saj vsak zaposleni prejme en sam ključ, ki mu odpira vsa vrata, do kjer ima dostop. Vendar imajo tudi takšni sistemi svoje slabosti, saj ne odpravijo tveganj, ki se pojavijo ob neprimernem ravnanju s ključi.
Prvi je sistem pristopne kontrole. Temelji na uvedbi elektronskih ključavnic za zaklepanje vrat in uporabi identifikacijskih kartic zaposlenih, s čemer uporabo mehanskih ključev odpravimo. Princip je načeloma dokaj zanesljiv, vendar večinoma predrag, če bi z njim želeli nadomestiti vse mehanske ključavnice in njihove ključe.
Druga možnost pa je varnostno shranjevanje mehanskih ključev v elektronskih omaricah, ki temelji na naslednjih osnovnih načelih:
Izkušnje z več sto nameščenimi omaricami pri nas kažejo, da jih kupci uporabljajo v različne namene. Za shranjevanje ključev pisarn in drugih podobnih prostorov, ki so v uporabi vsakodnevno. Za shranjevanje rezervnih ključev ali ključev posebnih prostorov, ki se uporabljajo redko. Za shranjevanje pomembnejših ključev izven rednega delovnega časa. Za ključe službenih vozil in podobno, odvisno od potreb posameznega okolja.
Ker se uvedba številnih zanimivih rešitev običajno konča pri denarju, naj omenimo, da je varnostno shranjevanje ključev v elektronskih omaricah običajno vsaj desetkrat cenejše od sistemov pristopne kontrole. Poleg tega pa je njihova življenjska doba precej daljša, saj ob skrbni uporabi in rednem vzdrževanju doseže tudi dvajset let.
Elektronske omarice omogočajo shranjevanje od nekaj, do nekaj sto ali tisoč ključev in so primerna rešitev povsod, kjer želimo preprečiti zlorabo ključev.
Če vas o varnostnem shranjevanju ključev zanima več informacij ali si želite ogledati delovanje takšne omarice v našem podjetju, nas lahko pokličete na številko 01 292 79 05 ali nam pišete na naslov trzenje@akoda.si.
Številna podjetja so življenjsko odvisna od sposobnosti neprekinjenega poslovanja. To nam omogočajo informacijska in komunikacijska tehnologija (IKT) ter razpoložljivost programske opreme in podatkov na računalniških strežnikih.
Največjo grožnjo IKT in strežniškim prostorom predstavlja ogenj. Elektronika, napajanja, številni kabli in plastika pod stalno električno obremenitvijo v običajno tesnih in zaprtih prostorih podatkovnih centrov in strežniških sob predstavljajo stalno nevarnost požara. Zato poleg javljalnikov požara v takšne prostore pogosto nameščamo tudi t.i. stabilne sisteme gašenja.
Vendar pa lahko strežnikom in drugi računalniški opremi škodijo tudi običajni sistemi gašenja, ki so namenjeni njihovi varnosti. Kako? Pri sprožitvi gašenja pride do velikega hrupa. Nastali zvočni udar lahko poškoduje trde diske računalniških naprav, od samodejne zaustavitve delovanja, pa vse do izgube podatkov.
Čeprav so stabilni sistemi gašenja učinkovita rešitev za zaščito IKT in strežniških prostorov pred požarom, je njihova izvedba dokaj zahtevna. Sestavljena je iz strojnega in elektro dela. Strojni del predstavljajo predvsem jeklenke z gasilnim sredstvom, razvod cevi in gasilne šobe. Elektro del pa elementi za zaznavanje in signalizacijo nevarnosti požara ter samodejno in ročno upravljanje gašenja.
Preprosta rešitev za navedene potrebe je enovit sistem gašenja proizvajalca Siemens, ki je svetovna novost. Namenjen je IKT in strežniškim prostorom do velikosti 120 m3 in ga sestavljajo naslednji ključni elementi:
Vse navedene naprave se nahajajo tovarniško nameščene v kovinskem ohišju, ki ga enostavno postavimo v varovani prostor brez dodatnih strojnih instalacij. In jih po želji povežemo z dodatnimi elementi požarne zaščite, kot so točkovni in ročni javljalniki požara, alarmne hupe in opozorilni tabloji.
Poglavitne prednosti enovitega stabilnega sistema gašenja so:
Če vas o enovitem sistemu gašenja zanima več informacij, predstavitvena brošura ali video predstavitev, nam pišite na naslov trzenje@akoda.si ali nas pokličite na številko 01 292 79 05.
Številne naše dejavnosti so povezane s pomnenjem uporabniških imen, gesel ali vsaj osebnih kod (oziroma šifer ali PIN). Tako zelo, da si vseh niti ne zapomnimo, temveč jih pogosto zapisujemo v bližini mesta uporabe in s tem zmanjšujemo njihovo varnostno vlogo.
Osebne kode med drugim uporabljamo tudi za vklop in izklop alarmnih sistemov, zato uporabnike pogosto zanima, ali sta vklop in izklop možna z uporabo identifikacijskih kartic.
Protivlomni sistemi serije SPC proizvajalca Siemens imajo namreč na razpolago tipkovnice z vgrajenimi čitalniki ID kartic ali obeskov. Poleg tega pa omogočajo tudi priklop elementov pristopne kontrole in s tem izgradnjo enostavno uporabnega kombiniranega sistema varovanja.
V praksi pogosto srečujemo prostore, ki so varovani z javljalniki vloma in pristopno kontrolo. Običajno gre za dva ločena sistema, pri katerih najprej izklopimo protivlomno varovanje in nato vstopimo z uporabo identifikacijske kartice.
Pri kombiniranem sistemu izklop protivlomnega varovanja ni potreben, saj se opravi samodejno, ko za vstop v prostor uporabimo identifikacijski kartico. In obratno. Ko prostor zapustimo, lahko s kartico alarmni sistem ponovno aktiviramo na čitalniku pristopne kontrole.
Prav tako pogosto se pojavi vprašanje, kaj če na vklop alarmnega sistema pozabimo. V tem primeru nam pomagajo časovne nastavitve ali urniki. Samodejni vklop lahko deluje na različne načine. Najbolj enostaven je, da se alarmni sistem ob določeni uri samodejno vklopi. Ali pred običajnim prihodom zaposlenih samodejno izklopi.
Z opisanimi in številnimi drugimi uporabnostmi lahko sistem varovanja v celoti prilagodimo različnim potrebam z visoko stopnjo avtomatizacije, enostavno uporabo in brez uporabniških šifer.
Če vas o tem zanima več informacij ali predstavitvena brošura sistemov SPC, nam pišite na naslov trzenje@akoda.si ali nas pokličite na številko 01 292 79 05.
Požar, kakršen se je zgodil maja v Kamniku ali septembra v Celju, se lahko pripeti v najmanj polovci podjetij in drugih organizacij pri nas. Kako to vemo? Ker vsak dan obravnavamo delovna in poslovna okolja, kjer za varnost pred požarom ni niti približno poskrbljeno, kot bi bilo treba.
Najbrž tudi zato, ker se pogosto ne zavedamo, kako malo je potrebno, da resnično in močno zagori. Pred kratkim smo recimo obiskali podjetje, kjer je požar, zaradi katerega so morali posredovati gasilci, povzročil kratek stik na sistemu za brezprekinitveno napajanje, torej UPS. Naprava, kakršne imamo praktično v vsaki organizaciji.
Skupni imenovalec požarne nevarnosti so tri skupine poglavitnih pomanjkljivosti.
Prvič. Sistemi za odkrivanje in preprečevanje nevarnosti požara so zastareli, zaradi česar je vprašljivo, ali sploh še služijo svojemu namenu. Pogosto so delno ali v celoti v okvari. Zaradi nenehnih lažnih alarmov jih zadolženo osebje niti več ne upošteva ali pa so celo izklopljeni.
Drugič. Sistemi za odkrivanje in preprečevanje nevarnosti požara niso vzdrževani, zaradi česar je vprašanje ali delujejo pravilno. Podobno kot številne druge naprave so namreč izpostavljeni stalnim električnim obremenitvam, obrabi in umazaniji, zaradi česar se spreminjajo njihove fizikalne lastnosti. Posledice tega so okvare ali nepravilno delovanje, kar lahko ugotovimo in preprečimo z rednim preizkušanjem in vzdrževanjem.
Tretjič. Sisteme za odkrivanje in preprečevanje nevarnosti požara vzdržujejo izvajalci, ki za to niso strokovno usposobljeni. Kar najlažje ponazorimo s primerom vzdrževanja avtomobila. Vsak mehanik, ki zna popraviti avto, še ni strokovni serviser. Ne gre samo za formalno potrdilo o usposobljenosti, temveč za redno obnavljanje znanja, vsa potrebna programska in druga orodja ter rezervne dele, ki so potrebni, da naprave delujejo pravilno.
Če nas opisano področje skrbi, imamo najmanj tri možnosti.
Izvedemo tehnični preged in preizkus delovanja celotnega sistema za odkrivanje in preprečevanje nevarnosti požara, ki nam bo povedal, kakšne so njegove morebitne pomanjkljivosti in kako jih odpravimo.
Redno preizkušamo in vzdržujemo varnostne naprave, s čemer bistveno povečamo možnost, da pravočasno odkrijemo in odpravimo morebitno nepravilno delovanje.
Preverimo, ali varnostne naprave za odkrivanje in preprečevanje nevarnosti požara vzdržuje strokovno usposobljen izvajalec. Kar pomeni, da ima veljavno potrdilo o usposobljenosti, ki ga izda proizvajalec ali pooblaščeni distributer varnostnih naprav.
Če se vam zdijo navedni ukrepi preveč zapleteni ali zanje nimate časa, jih lahko opravimo namesto vas. V tem primeru nam pišite na naslov trzenje@akoda.si ali nas pokličite na številko 01 292 79 05.
Ko smo se v podjetjih o varnostnih kamerah pogovarjali pred približno petindvajsetimi leti, se je večina čudila, češ, to imajo samo v Ameriki. Danes pa so kamere kot del video nadzornih sistemov standardna oprema vsakega sodobnejšega delovnega in poslovnega okolja.
Prvi video sistemi so bili dokaj okorne naprave, ki so omogočale predvsem prikaz določenega števila kamer na določenem številu zaslonov in snemanje dogajanja na magnetni trak. Za sprejemljivo ceno je bila kakovost slike dokaj slaba in pregledovanje posnetkov zelo zamudno. Zato je veljalo, da so kamere uporabne predvsem preprečevalno, ker s svojo prisotnostjo odvračajo različna nedovoljena dejanja.
Današnje rešitve z varnostnimi kamerami so računalniški sistemi, ki z digitalno analizo slike omogočajo številne zanimive uporabnosti. Prepoznavanje obrazov in registrskih tablic vozil, zaznavanje hitrosti in smeri premikanja, štetje oseb in vozil, zaznavanje nepredvidenih ali izginulih predmetov, prisotnosti v nedovoljenem področju, zaznavanje dima, sabotaže ali zakritja kamere in podobno, vključno z možnostjo spremljanja in pregledovanja slike na pametnih telefonih in tablicah.
Čeprav varnostne kamere pri nas srečujemo predvsem pri varovanju, so uporabne tudi na številnih drugih področjih. Na primer v proizvodnji, kjer lahko nadomestijo ljudi pri rutinskem nadzoru in v zdravju nevarnih delovnih okoljih, pri spremljanju delovnih procesov, nadzoru na daljavo in podobno. Vključno z izvedbo kompleksnih rešitev, kot je nadzor in avtomatizacija upravljanja prometa na avtocestah, ki se ves čas dogaja hitro in nepredvidljivo.
Večina uporabnikov meni, da so kamere zgolj strošek, čeprav to ni povsem res. Že pred leti so v znani ljubljanski veleblagovnici s pomočjo kamer zmanjšali inventurne manjke kar za 70% in se jim je naložba izplačala že v nekaj mesecih. Pred kratkim smo obiskali proizvodno podjetje, kjer so z uporabo video nadzora zmanjšali število zaposlenih v izmeni iz 19 na 5. V tretjem podjetju so z uvedbo varnostnih kamer in nekaterih drugih tehničnih ukrepov ukinili varnostno službo izven rednega delovnega časa in podobno. Še veliko večji pa so prihranki pri škodi, ki bi marsikje nastala, če kamer ne bi bilo.
Kljub široki uporabnosti sodobnih rešitev na različnih področjih varovanja, varnosti in delovnih procesov, je pri nas kar okrog 90% video sistemov zastarelih. Delno tudi zaradi prepričanja, da je posodobitev takšnega sistema draga, kar spet večinoma ne drži. Video naprave so se v zadnjih letih namreč dokaj pocenile, pogosto lahko uporabimo obstoječo informatiko in električne instalacije, čeprav tudi nove niso pretirano zahtevne.
Zato se vseeno izplača najprej preveriti številke, saj se nam vložek v nadzor in avtomatizacijo procesov s pomočjo kamer morda povrne prej, kot smo pričakovali.
Če vas glede uvedbe ali posodobitve video sistema zanima več informacij, nas pokličite na številko 01 292 79 05 ali nam pišite na naslov trzenje@akoda.si.
Dostop do večine podjetij in organizacij ter njihovih parkirišč in garaž je danes omejen z dvižnimi zapornicami, drsnimi vrati, stebrički in drugimi mehanskimi ovirami. Te so namenjene predvsem obiskovalcem, zato zaposlenim, ki imajo dovoljen vstop, pomenijo nezaželeno motnjo. Čakajoča - predvsem tovorna - vozila pa ponekod tudi resno ovirajo promet na cestišču.
V praksi za dostop z vozili srečujemo različne rešitve, med katerimi ima vsaka svoje prednosti in slabosti. Najpogostejša je uporaba identifikacijskih kartic in daljinskih upravljalnikov, najbolj redko je zaenkrat prepoznavanje registrskih tablic.
Pri karticah je potrebno ustavljanje vozila, večinoma tudi odpiranje okna, iskanje kartice v vozilu in prislanjanje k čitalniku, ki je običajno predaleč ali roka prekratka, posebno v dežju, ki nam zmoči rokav. Navidez bolj prijazni so daljinski upravljalniki, ki jih največkrat prav tako iščemo v vozilu in usmerjamo proti sprejemniku, s čemer ogrožamo vožnjo, zato se pred oviro ponavadi vseeno ustavimo. Prepoznavanje registrskih tablic vozila pa je trenutno poceni in nezanesljivo ali pa dokaj drago.
Zaradi vseh navedenih razlogov bo marsikje dobrodošla inovativna rešitev za identifikacijo vozil in voznikov imenovana TranSpeed, ki temelji na UHF tehnologiji.
Ker deluje v vseh okoljih in vremenskih pogojih, je prava izbira, kjer potrebujemo prepoznavanje med vožnjo z zmerno hitrostjo. Zaustavljanje vozila, iskanje medija in odpiranje oken ni potrebno, zato omogoča varno, zanesljivo in voznikom prijazno uporabo.
Identifikacijski medij je lahko tanka UHF nalepka, ki jo nalepimo na notranjo stran vetrobranskega stekla ali UHF kartica voznika, ki jo vstavimo v nosilec prav tako znotraj vetrobranskega stekla in se uporablja tudi v druge namene, kot je evidentiranje prisotnosti in pristopna kontrola.
Sestavni del rešitve je uporabniku prijazna programska oprema, ki omogoča nastavitve delovanja, dodeljevanje pravic za dostop ter arhiviranje in statistično obdelavo podatkov.
Sistem TranSpeed je uporaben povsod, kjer želimo nadzorovan in varen dostop z vozili brez ustavljanja. Primeren je za vse kategorije vozil, kot so službena, zasebna, tovorna, vozila pogodbenih partnerjev in celo za viličarje pri prometu znotraj podjetja. Ker je zgrajen modularno, ga lahko dograjujete postopno v skladu s svojimi potrebami in možnostmi.
Požar je nevarnost, ki nam v delovnih okoljih lahko povzroči največ škode. Ne samo neposredne, ki nastane zaradi posledic ognja, temveč tudi škode zaradi prekinitve poslovnih procesov, nezmožnosti pravočasne dobave ali izvedbe naročil ter v skrajnem primeru izgube kupcev, prihodkov in poslovnega ugleda.
Kljub temu jo marsikje podcenjujemo in ne upoštevamo opozoril notranjih ali zunanjih strokovnih sodelavcev.
Nevarnost požara, ki je prisotna praktično v vsaki organizaciji, so na primer kabelski jaški in druge kabelske poti. Tveganje predstavljajo stalna električna obremenitev in različni umetni materiali izolacije kablov. Če pride do kratkega stika, se močno poviša temperatura in umetne mase zagorijo, gorenje pa dodatno pospešujeta suh zrak okolice in prah na kabelskih vodih. Zaradi gorenja izolacije se sprošča velika količina dima, kar dodatno otežuje ali celo onemogoča hitro in učinkovito gašenje.
Tudi tolažba, da bo v primeru požara škodo pokrila zavarovalnica, pogosto ni upravičena. V času izpada proizvodnje ali dobave se kupci namreč preusmerijo k drugim dobaviteljem, kar je za podjetje lahko usodno.
Številni sistemi za zaščito pred požarom so bili izvedeni pred desetletji, v skladu s takrat veljavnimi zakonskimi zahtevami, standardi in tehničnimi možnostmi. Zato lahko upravičeno trdimo, da so danes zastareli. Mnogi med njimi so bili posodobljeni brez prave strokovne zavzetosti z najnižjimi možnimi stroški ter so slabo ali pa sploh niso vzdrževani, kar še dodatno povečuje tveganje.
Ker je pogost razlog za takšno stanje pomanjkanje denarja, smo se odločili za akcijo, s katero želimo pomagati izboljšati požarno varnost v naših podjetjih in drugih organizacijah.
Če vas ta skrbi ali če se želite zgolj prepričati o tveganjih za mirnejši spanec, če razmišljate o uvedbi sistema aktivne požarne zaščite ali če nameravate sistem za samodejno odkrivanje ali gašenje požara posodobiti, vam nudimo naslednje možnosti:
Čeprav so nekateri ne le strupeni, temveč celo smrtno nevarni, se prisotnosti nevarnih plinov pogosto zavedamo premalo. Zato naj spomnimo, kje vse jih lahko srečamo in kako se pred njimi lahko zavarujemo.
Zemeljski in utekočinjen naftni plin sta čist, zanesljiv in dokaj poceni vir toplotne energije za ogrevanje in kuhanje, zato ju uporabljamo v številnih delovnih in domačih okoljih. Plina nista strupena, vendar sta požarno in eksplozijsko nevarna ter lahko povzročita zadušitev. Zaradi tega je pomembno, da ju pravočasno zaznamo, odstranimo iz prostorov in preprečimo njuno nekontrolirano uhajanje.
Uhajanje plina povroči nastanek plinsko zračne mešanice, ki jo lahko vžgejo že neznatni viri kot so žerjavica, cigaretni ogorek ali žareči predmeti, kakršna je električna spirala. Do zadušitve pa lahko pride v zaprtih prostorih, kjer plin izpodrine kisik, kar oteži ali celo onemogoči dihanje.
Kot vemo, pri nepopolnem izgorevanju organskih snovi, kot so bencin, zemeljski plin, kurilno olje, premog in drva, nastaja ogljikov monoksid. Njegov glavni vir so peči na trda, tekoča in plinasta goriva ter vozila. Je zelo strupen plin brez barve, vonja in okusa, zato mu pravimo tudi tihi ubijalec in krvni strup.
Ogljikov dioksid nasprotno nastaja pri popolnem izgorevanju, celičnem dihanju in alkoholnem vrenju. Je prav tako plin brez barve in vonja, vendar rahlo kiselkastega okusa. Ker je težji od zraka, se zadržuje pri tleh, pogosto predvsem v kleteh.
Že naši davni predniki so vedeli, da je pridelava vina in raznih sokov lahko smrtno nevarna. Pri vrenju namreč nastaja večja količina ogljikovega dioksida, ki v zraku zmanjšuje koncentracijo kisika. Ker ni vnetljiv, lahko v klet vstopimo s prižgano svečo in če ta ugasne, moramo prostor zapustiti tudi sami.
V številnih skladiščih hranimo različne kemikalije, ki lahko ob odsotnosti zračnega kisika ali v stiku z drugimi snovmi sproščajo požarno ali eksplozijsko nevarne pline. Nekatere se lahko segrejejo in samodejno vnamejo že pri običajni temperaturi in tlaku brez zunanje energije, zato jim pravimo lahko vnetljive kemikalije.
Približno polovico plinov, ki nastajajo pri razgradnji deponijskih odpadkov, predstavlja metan. Zato so deponije požarno in eksplozijsko nevarne na površini in v njihovi notranjosti.
Strupeni plini nastanejo tudi pri stiku klora, ki ga uporabljamo npr. pri dezinfekciji bazenske vode, z drugimi kemikalijami, uhajajo lahko iz akumulatorjev, pri varjenju in v številnih drugih procesih.
Za odkrivanje in alarmiranje na nevarne pline v zaprtih prostorih imamo na razpolago različne javljalnike in signalne naprave, ki opozarjajo na pravočasen umik pred nevarnostjo.
Ljudje, ki pri svojem delu vstopajo v območja, kjer se pojavljajo nevarni plini, pa lahko uporabljajo različne prenosne osebne merilnike plinov.
Če vas o zaščiti pred nevarnimi plini zanima več informacij ali konkretne rešitve, nam pišite na naslov trzenje@akoda.si.
V dobi informatike in sprehodov po vesolju običajno niti ne pomislimo, da se varnost ljudi, stvari in informacij lahko konča pri čisto navadnih mehanskih ključih. Drugače zagotovo ne bi pustili, da se z njimi ravna, kot to opažamo v številnih poslovnih okoljih.
Značilna slika v mnogih organizacijah so ključi na receptorskih in podobnih pultih, kjer jih zaposleni ob prihodu vzamejo in ob odhodu tja vrnejo. Če jih zares vrnejo. Kar deluje, dokler ključi ne zaidejo v neprave roke in se zgodi, kar se pač zgodi. V najboljšem primeru nam nekdo v pisarni pusti kaj koristnega ali celo nepričakovano darilo, v najslabšem pa pride do kraje stvari ali bolj ali manj zaupnih poslovnih podatkov. Zelo podobno velja tudi za ključe v običajnih omaricah, kjer so na dosegu roke vsakega, ki se jim lahko približa.
Zgodba zase so posebni ključi, ki jih ne uporabljamo vsak dan. Če ne visijo v kakšni prej omenjeni omarici, jih pogosto najdemo v predalih njihovih skrbnikov. In ko jih končno rabimo, se začne iskanje skrbnika, ki je ravno v tistem času običajno odsoten ali iskanje pravega ključa v njegovem predalu. Kar se ne bi dogajalo, če bi bili ključi shranjeni na primeren način.
Manjša, a vseeno neprijetna nadloga nastane, kadar ključe pozabimo doma. Vendar, zakaj bi zaposleni ključe sploh nosili domov, saj so lahko veliko varneje spravljeni v službi, vedno pri roki in še pozabiti jih ne moremo?
V poslovnih okoljih so že leta v uporabi različni zaklepni sistemi. Z njim smo se znebili množice ključev, saj zaposleni prejmemo en sam ključ za vsa vrata, kamor imamo dovoljen vstop. Vendar ima sicer elegantna rešitev tudi svoje slabosti. Pri izgubljenem - ali ukradenem - ključu je namreč potrebno zamenjati številne elemente, saj nikoli ne vemo, pri kom se nahaja in kakšna škoda lahko zaradi tega nastane. Kar predstavlja strošek, precej dela in temu primerno slabe volje.
Se morda dogaja, da imate rezervirano službeno vozilo, ki pa ga odpelje nekdo, ki pred vami vzame ključ? Ali, da ključe službenih vozil iščete po vsej organizaciji, ker se nikoli ne ve, pri kom se nahajajo? Če bi bili ključi službenih vozil shranjeni na primeren način, se tudi to ne bi dogajalo.
Popolne varnosti sicer ni, jo pa lahko precej izboljšamo s premišljenim ravnanjem. Na področju mehanskih ključev gre za način shranjevanja in omejitev dostopa do ključev. Kaj to pomeni?
Da ključev zaposleni ne nosijo domov, temveč jih hranijo v službi. Da ključe shranjujemo v varni omarici, ki jo lahko odprejo le tisti, ki imajo v določenem času dostop do določenih ključev. Da vsak, ki odpre omarico, lahko vzame samo ključe, ki mu pripadajo.
Da vedno vemo, pri kom se posamezni ključ nahaja. Da nas omarica opozori, če ključi niso pravočasno vrnjeni v omarico. In, da vedno lahko preverimo, kdo in kdaj je kateri ključ uporabljal.
Vse to in še več nam omogočajo elektronske omarice za shranjevanje in nadzor ključev KeyWatcher (ali slovensko Ključar), ki so vodilni izdelek na svetovnem tržišču. Zakaj? Ker so bile pred leti razvite za potrebe ameriške vojske in so šele po preteku patentne zaščite prišle v prosto prodajo. Zato so robustne pred okvarami, preproste za uporabo in praktično neuničljive, saj tudi po desetih letih izgledajo skoraj kot nove.
Omarice KeyWatcher so primerne za organizacije vseh dejavnosti in velikosti, saj omogočajo varno shranjevanje od nekaj, do nekaj sto ali celo tisoč ključev.
Če vas o shranjevanju ključev zanima več informacij ali si želite ogledati delovanje omarice KeyWatcher v živo, nam pišite na naslov trzenje@akoda.si.
Razlogov za to je lahko več.
V zadnjih desetih letih je bilo ogromno denarja vloženo v različne varnostne naprave in sisteme, ki so namenjeni sami sebi in nimajo pravega učinka. Zakaj? Ker so bili pogosto načrtovani na podlagi splošnih standardov, kot bi šlo za električne vtičnice ali razsvetljavo. Brez upoštevanja dejavnosti, posebnosti in resničnih ogroženosti posamezne organizacije ter kakovostnega načrta, kako jih preprečiti.
Če niste povsem prepričani, ali je vaš varnostni sistem dovolj učinkovit, vas zanima, kako ga lahko izboljšate ali pa vas zanima zgolj nasvet, nam pišite.
Alarmni sistemi za zaščito pred požarom, vlomom in nedovoljenim dostopom do varovanega premoženja lahko leta in leta mirujejo v stanju pripravljenosti. Zato nikoli zagotovo ne vemo, ali v resnici delujejo. Razen, če jih redno preizkušamo, čemur je namenjeno servisno vzdrževanje.
Z zniževanjem stroškov so marsikje močno okrnili ali celo ukinili tudi vzdrževanje varnostnih naprav. Kar je dvorezen meč, saj morda ne bodo delovale ravno takrat, ko jih najbolj potrebujemo.
Preberite si več o servisnem vzdrževanju varnostnih naprav.
V dobi informatike pogosto pozabimo na eno izmed najstarejših varnostnih naprav - mehansko ključavnico s ključem. Zato ne preseneča, da so ravno ključi še vedno pogost način zlorabe za nedovoljen dostop do območij, prostorov in podatkov. Kako vemo? Ker so nas v zadnjih nekaj mesecih poklicali iz več organizacij, kjer se je zgodilo ravno to.
Oglejte si rešitev za varno shranjevanje in omejen dostop do ključev.
V večini podjetij si poslovanja ne znamo več predstavljati brez informatike. Ponekod lahko veliko poslovno škodo povzroči že izpad dostopa do svetovnega spleta in elektronske pošte. Brez informacijske podpore proizvodnim in drugim procesom, pa morda nastane prava katastrofa.
Vendar informacijska varnost niso samo požarni zidovi, protivirusni programi, politika gesel in druge oblike varovanja podatkov, temveč tudi zaščita računalniških naprav in prostorov, kjer se nahajajo. Katere običajno najbolj ogroža nevarnost požara.
Za več informacij o varnosti informacijskih prostorov pred požarom in drugimi oblikami ogroženosti nam pišite.
Kljub tarnanju o nizkih cenah varnostnih storitev, se vsako leto še vedno namenja ogromno denarja za najem varnostnih služb. Vendar, kako naj vemo, ali zares opravljajo svoje delo v skladu z navodili? Zaupanje je sicer pomembno, nadzor pa je še bolj učinkovit, saj pripomore tudi k večji vestnosti opravljanja varnostnih nalog.
Če potrebujete rešitev za nadzor dela varnostne službe, vam lahko ponudimo različne rešitve.